V neki vasi je živel reven starček, ki je imel prelepega konja. Konj je bil tako lep, da so ga želeli kupiti tudi na kraljevem dvoru. Toda starec jih je vedno znova zavrnil.
>Ta konj zame ni le žival, on je moj prijatelj. Le kako naj vam prodam prijatelja?< je vedno vprašal.
Nekega jutra pa starec pride v hlev in konja ni bilo več.
Vsi vaščani so mu prigovarjali: >Smo ti rekli! Bolje bi bilo, ko bi ga bil prodal! Zdaj pa so ti ga ukradli … Kakšna nesreča!<
Starec je odgovoril: >Sreča ali nesreča, le kdo bi vedel?<
Vsi so se norčevali iz njega. Toda čez 15 dni se konj vrne s celim krdelom divjih konj. Konj je namreč pobegnil, zasnubil prelepo
kobilo ter se vrnil skupaj z ostalim krdelom.
>Kakšna sreča!< so vzdihovali vaščani.
Stari mož je skupaj s svojim sinom začel dresirati divje konje. Čez slab teden dni si sin pri dresiranju zlomi nogo.
>Kakšna nesreča!< so stokali prijatelji, >Kaj boš pa zdaj?
Že tako si siromašen, kaj boš pa zdaj, ko ti tudi tvoj sin, tvoja edina uteha, ne more pomagati?<
Starček odvrne: >Sreča ali nesreča, le kdo bi vedel?<
Mine nekaj časa in v vas prispe kraljeva vojska. Na silo odpeljejo s sabo vse mlade fante in dekleta.
Vse … razen starčkovega sina, ki je imel zlomljeno nogo.
>Kakšno srečo imaš! Vse naše otroke so odpeljali v vojno, le ti si obdržal svojega sina. Lahko, da naši otroci ne bodo preživeli …<
Starec je odvrnil: >Sreča ali nesreča, le kdo bi vedel?<
Prihodnost se nam odpira delček za delčkom. Nikoli ne vemo, kaj hrani za nas. Toda s stalno pozitivno naravnanostjo si odpiramovrata k sreči, ustvarjalnosti in zadovoljstvu.
Komentarji