Deček je šel prvič v šolo, dobil je barvice in risal. Prebarval je list z barvami, kot jih je videl.
Učiteljica vzklikne:
“Kaj pa počneš, mladi mož?”
“Rože slikam,” ji reče.
In ona: “Zdaj ni čas za umetnost! Sicer pa, rože so zelene in rdeče! Dovolj časa imaš, mladi mož,
da narediš stvari takšne, kot morajo biti. Misliti moraš tudi na druge, saj nisi edini!”
In še to:
“Rože so rdeče, mladi mož!
In listi zeleni.
Ni treba, da vidiš rože drugačne, kot so od nekdaj bile.”
Deček pa pravi:
“Toda v mavrici je toliko barv, toliko v jutranjem soncu, in rožah, in jaz vidim prav vse!”
“Dobro,” odvrne učiteljica, “veš, nisi priden, predpisano je, kakšne morajo biti stvari, zato boš naslikal rože takšne, kot so.
Torej, ponovi za mano:
Rože so rdeče….”
Toda deček odvrne:
“V mavrici je toliko barv!”
Učiteljica ga pošlje v kot in pravi: “To je samo v tvoje dobro, v kotu ostaneš, dokler ne narediš tako, kot je treba in dokler ne odgovoriš tako, kot je prav!”
Postal je osamljen, stopil je k učiteljici in rekel:
“Rože so rdeče in listi zeleni,…”
Čas je tekel in deček je šel v drugo mesto, v drugo šolo. Našel je učiteljico, ki se je smehljala
in rekla: “Risanje mora biti igra. Saj je v roži toliko barv in vse je treba narisati.”
Toda deček je risal rože v urejenih vrstah, zelene in rdeče. In ko ga je učiteljica vprašala zakaj, je odvrnil:
“Rože so rdeče in listi zeleni.
Ni treba, da vidiš rože drugačne kot so od nekdaj bile.”
~ Harry Chapin ~
Komentarji