Prebivalci mest in vasi pod skrivnostnim hribovjem so si ob večerih pripovedovali legendo o Griču tisočerih rož in šepetajočih dreves, s katerega se je nad naselja v blagodejnih valovih razširjala sreča. Legende, kot je ta, se namreč pripoveduje samo v večernih urah, ko se besede že rahlo vtkejo v sanje in se v podobah noči pridružijo sestavljanki Življenja.
Naslednje besede so bile z zlatimi črkami vklesane v temeljne kamne njihovih stavb:
»Dokler bodo ljudstva Zemlje varovala naravo, njene prastare gozdove, bistre vode in živalska kraljestva, bodo živela v blaginji, njihove domove bosta napolnila sreča in obilje.«
Legenda se je širila iz roda v rod, kot opomin prihodnjim rodovom pa so se zlate črke nadaljevale v svarilo:
»A gorje ljudem, ki se bodo obrnili proti viru moči, vrelcu Življenja, ki bodo grobo izkoriščali naravo, po nepotrebnem izsekavali drevesa, povzročali trpljenje nemočnim živalim in neodgovorno zastrupljali reke. Takrat jim bodo skrbniki vseh elementov odtegnili pomoč, neomejeni tok blaginje, ki se razliva z griča dol med ljudi, bo nepreklicno usahnil. Duh vode se bo dvignil visoko nad reko. In vilini bodo z dobrimi, svetlimi poslanci Luči zapustili te kraje. Ljudje bodo ostali prepuščeni razdejanju, ki so ga sami povzročili. Živahni kraji se bodo v najkrajšem času spremenil v kraljestvo senc, kjer ne bodo hotele letati niti muhe. Metulji bodo prhnili daleč stran in ptice bodo v teh naseljih obnemele. Tesnoba se bo prikradla v srca ljudi. Temna, gosta reka odplak bo zastrupljala njihovo hrano, umazana brozga bo njihova pijača. Orkani bodo razdejali njihove domove, hribovje se bo v blatnih plazovih rušilo nad mesta in ljudje ne bodo več poznali mirne urice.«
Da, to je pripoved o povezanosti vsega živega. Vse, od najmanjše travice, najmanjšega žužka do najmogočnejšega drevesa, je povezano z ljudstvi tega Planeta in materjo Zemljo, njenimi vetrovi, ognji in vodami.
Julia Doria
Komentarji