Seme ni nikoli v nevarnosti, se spomniš?
Kakšna nevarnost je lahko za seme? Popolnoma je zaščiteno.
Toda poganjek je vedno v nevarnosti, poganjek je zelo nežen. Seme je kot kamen, trdo, skrito za svojo trdo lupino. Toda poganjek mora skozi tisoč in eno tveganje. In vsi poganjki ne dosežejo velikosti, na kateri bi lahko zacveteli v cvetlico, v tisoč in eno cvetlico…
Zelo malo ljudi doseže drugo stopnjo in zelo malo od teh, ki dosežejo drugo stopnjo, doseže tretjo, stanje cvetlice.
Zakaj ne dosežejo tretje stopnje, stopnje cvetlice? Zaradi pohlepa, zaradi svoje bede, ker niso pripravljeni deliti… zaradi neljubljenosti, nepripravljenosti ljubiti.
Pogum je potreben, da postaneš rastlina, in ljubezen je potrebna, da postaneš cvetlica. Postati cvetlica pomeni odpreti svoje srce, sprostiti dišavo, predati svojo dušo, izliti svoje bistvo v obstoj.
Ne ostani seme.
Zberi pogum – pogum, da odvržeš ego, pogum, da odvržeš zaščito, pogum, da odvržeš varnost, pogum, biti ranljiv.
Kralj je imel tri sinove, in enega od njih je hotel izbrati za svojega naslednika. Bilo je težko, saj so bili vsi trije zelo pametni, zelo pogumni. Katerega naj izbere? Vprašal je velikega modreca in modrec mu je dal idejo… Kraj je odšel domov in poklical pred sebe svoje sinove. Vsakemu od njih je dal vrečo semen in jim povedal, da odhaja na romanje.
»Trajalo bo leta – eno, dve, tri, mogoče več. In tole je vaš test. Ko se vrnem, mi boste morali semena vrniti. Tisti med vami, ki jih bo najbolje varoval, bo postal moj naslednik.«
In odšel je na romanje.
Prvi sin je zaprl semena v jeklen trezor – kajti, ko se oče vrne, mu jih bo vrnil take kot jih je dobil.
Drugi sin je pomislil,
»Če jih bom zaklenil, kot je to naredil moj brat, bodo semena umrla. In mrtva semena niso več semena. Moj oče bo morda jezen, rekoč: »Dal sem ti živa semena, bila so sposobna zrasti – zdaj pa so mrtva in ne morejo več kaliti.« Torej je odšel na tržnico, semena prodal in zadržal denar. Im pomislil je: »Ko se moj oče vrne, bom odšel na trg, kupil nova semena in mu vrnil nazaj boljša kot sem jih dobil.«
Toda tretji sin je bil najboljši. Odšel je zadaj na vrt in jih raztresel povsod naokoli.
Po treh letih se je je oče vrnil in prvi sin je odprl trezor. Semena so bila mrtva, smrdeča. In oče je rekel: »Kaj! To so semena, ki sem ti jih dal? Bila so sposobna vzkliti v cvetlice in imeti čudovit vonj, ta semena pa smrdijo. To niso moja semena!«
Odšel je k drugemu sinu. Ta je pohitel na trg, kupil semena, se vrnil in rekel, »Tu so semena.« Oče je rekel: »Boljši si kot prvi, toda še vedno ne tako sposoben, kot bi rad, da bi bil.«
Odšel je k tretjemu sinu. Z velikim upanjem in tudi strahom: »Le kaj je on naredil?« Tretji sin ga je odpeljal zadaj na vrt in tam je cvetelo na milijone rastlin, milijoni cvetlic vsenaokrog. In sin je rekel.
»To so semena, ki si mi jih dal. Kmalu bom zbral semena in ti jih vrnil. Kmalu bo čas, ko jih bom lahko pobral.«
Oče je rekel, »Ti si moj naslednik. Ti veš, kako je treba ravnati s semeni.«
Osho
Komentarji