Zaljubljenost

Obstaja razlika med zaljubljenostjo in ljubeznijo?

Zaljubljenost ni isto kakor ljubezen, pravtako zaljubljenost ni dokaz Ljubezni. Res je, da zaljubljenost pogosto občutimo kakor ljubezen. In ko se v nekoga zaljubimo, to opišemo kakor: “Ljubim ga” ali “Ljubim jo.” Takoj se pojavitA DVE težavi.
Prva je ta, da je zaljubljenost izrazito vezana na spolnost. Ne zaljubimo se v prijatelje istega spola (razen, če gre za homoseksualnost), temveč se zaljubimo takrat, ko nas nekdo – zavestno ali podzavestno -spolno privlači.
Druga težava zaljubljenosti je ta, da je začasna. Ne glede v koga se zaljubimo, zaljubljenost prej kot slej mine, če razmerje traja dovolj dolgo. Vendar pa to ne pomeni, da nehamo ljubiti človeka, v katerega smo se zaljubili. Pomeni samo, da tisti občutek zanesenosti, ki je značilen za ljubezn, vedno mine. Medeni mesec se vedno konča. Cvet ljubezni vedno oveni.

Bistvo zaljubljenosti je nenadna prekinitev dela človekovih meja jaza, s čimer se spoji njegova ali njena istovetnost z istovetnostjo nekoga drugega. Ta občuek, da se človek nekako osamosvoji od samega sebe in se izlije v ljubljeno osebo, in pa dramatično prenehanje osamljenosti, nas večina doživlja kot pravo blaženost. Jaz in moja ljubljena, sva kakor eno. Osamljenosti ni več.

Lahko bi rekli, da je zaljubljenost vračanje na nižjo stopnjo razvoja. Ko se zlijemo z ljubljeno osebo v eno je to kakor v otroštvu, ko smo bili eno s svojo materjo. Združeni s svojimi ljubljenimi lahko premagamo vse ovire, naenkrat se nam vse zdi lažje. Vse težave bodo minile. Prihodnost bo ena sama svetla zvezda. Neresničnost teh občutkov zaljubljenosti je enaka občutko otroka, ki se v svoji družini počuti kakor kralj.

Tako, ko resničnost konča pri dvoletnem otroku domišljanje o vsemogočnosti, konča tudi domišljiskost enovitost para, ki se je zaljubil. Slej ko prej se bo kot odziv na vsakdanje težave eden od niju streznil. On hoče spolne odnose, ona noče. Ona hoče v kino, on noče. On hoče naložiti denar na banko, ona hoče pomivalni stroj. Ona se hoče pogovarjati o svoji službi on se hoče o svoji. Ona ne mara njegovih prijateljev, on ne mara njenih. Tako prideta oba – vsak zase in naskrivaj – do bolečega spoznanja, da s svojim dragim vendar nista eno, da ima ta dragi-a svoje želje in bo vedno imel-a svoje želje, okuse, presodke in prosti čas, ki bo drugačni od njegovih- njenih.

Drug za drugim počasi postavljata meje svojega jaza nazaj, kjer so bile; postopoma ali nenadoma nista več zaljubljena. Spet sta dva ločena posameznika. Na tej točki začneta bodisi trgati vezi svojega odnosa ali pa se začneta resnično ljubiti.
To pomeni, da prava ljubezen nima korenin v občutku ljubezni. Dogaja se nam, da se kljub pomanjkanju občutka ljubezni vedemo ljubeče.

Zaljubljenost ni odraz hotenja. Ni zavestna izbira. Naj bomo še tako željni zaljubljenosti, se nam lahko izmakne. Nasprotno pa se nam lahko zgodi, da se zaljubimo v času, ko si zaljubljenosti sploh ne želimo, ko so čas in okoliščine zato skrajno neprimerne. Zgodi se nam lahko tudi to, da se zamanj trudimo, da bi se zaljubili v človeka, ki ga globoko spoštujemo in s katerim bi ljubezenski odnos bil zaželen iz vseh strani.

Zaljubljenost nikakor ni odporna proti disciplini. Psihiatri se zaljubijo v svoje paciente, kot se njihovi pacienti pogosto zaljubio v svoje psihiatre, pa vendar psihiatri z disciplino in zavedanjem svoje dolžnosti premagajo zaljubljenost do svojih pacientov. Morda lahko to dosežejo le z veliko muke in samodiscipline. Vendar lahko disciplina in volja le obvladata zaljubljenost, ne moreta pa jo ustvariti.Lahko torej izbiramo, kako se bomo odzivali na zaljubljenost, ne mormo pa izbirati zaljubljenosti same.
Zaljubljenost ni širjenje človekovih meja ali omejitev, pač pa je delna prekinitev teh meja. Ćirjenje človekovih meja zahteva napor, za zaljubljenost pa napor ni potreben.
Prava ljubezen človeka bogati in mu daje človeško širino, zaljubljenost pa ne.

Zaljubljenost nima nič opraviti z namenskim širjenjem človekovega duhovnega razvoja. Največkrat ob zaljubljenosti ne čutimo več nobene potrebe, da bi se še razvijali. Duhovno smo pomirjeni. Tudi ne čutimo potrebe, da bi se razvijal naš dragi. Nasprotno doživljamo ga kot popolnega. Tudi, če zaznamo pri njemu kakšno napako, se nam ne zdi pomembna.

Če zaljubljenost ni ljubezen, kaj je potemtakem drugega kot začasna ali delna ukinitev meja jaza?
Lahko bi rekli, da je zaljubljenost UKANA

Zaljubljenost

, ki jo izvedejo naši geni z našim razumom, da bi se ujeli v zakon. Pogosto se ta goljufija tako ali drugače izjalovi. Po drugi strani pa bi se brez te ukane, pa bi se brez te ukane, brez tega varljivega in začasnega vračanja na otroško stopnjo spojitve in vsemogočnosti, mnogi med nami, ki smo danes srečno ali nesrečno poročeni, z grozo odmaknili pred resničnostjo zakonskega življenja.