Oči imam, da vidim svetlobo, zelenilo pomladi in belino snega, sivino oblakov in sinjino neba.
Z njimi lahko gledam zvezde ponoči in neverjetno čudo, da je okrog mene toliko čudovitih ljudi.

Usta imam, da govorim, za dobro besedo, na katero nekdo čaka.

Ustnice imam, da poljubljam in roke, da izkazujem nežnost in milino, da dajem kruh in tolažbo.

Noge imam, da se napotim k bližnjemu.

Moje srce je ustvarjeno za ljubezen in toplino do tistih, ki žive v hladu osamljenosti.

Brez telesa me ne bi bilo.

Nič ni brez smisla.
Vse ima svoj globok pomen.
Zakaj potem nisem srečen?
Imam zaprte oči?
Morda trpke ustnice?
Ali morda z rokami brezsrčno grabim?
Je moje srce uvenelo?

Mar torej ne vem, da sem ustvarjen  za veselje?

Phil Bosmanszaupanje