Dostikrat smo lahko nehote kritični, zlobni in neljubeči. Okoliščine življenja
včasih presegajo naše duhovne moči in v srcu preprosto več ne najdemo prostora
za prijaznost…
Nikakor ne moremo pozdraviti duha drugega človeka.
Ko se znajdemo izgubljeni v breznu neljubečnosti – ko vzkipimo, ko
smo sarkastični, ko loputamo z vrati – se moramo zavedati, da so vse
to znaki, da smo prenehali imeti radi tudi sebe.
Nase ne gledamo več s sočutjem,
ki bi ga, ko bi se zmogli znova povezati z njim, lahko nudili tudi drugim.
Naj bo danes vaša osebna dolžnost, da si izkažete malce nežne
pozornosti.
Resnica je, da lahko svoje bližnje ljubimo le,
če imamo najprej resnično radi sebe.
