To je zgodba o človeku, ki umre in se znajde v lesketajočem se kraljestvu. Sam pri sebi misli. “Bržkone sem bil boljši, kot sem mislil.” Tedaj se mu približa bleščeče bitje in ga popelje v sijajno banketno dvorano, v kateri stoji ogromna pogrnjena miza, obložena z nepredstvaljivimi dobrotami. Skupaj z drugimi ga posadijo za banketno mizo in mu postrežejo z izbrano vrsto jedi. Ko prime za vulico, se mu od zadaj nekdo približa in mu na hrbtno stran rok priveže tanko desko, tako, da ne more upogibati komolcev. Ko skuša nabosti hrano, ugotovi, da je s togimi rokami ne more spraviti v usta.
Ozre se naokoli in opazi, da imajo tudi drugi ljudje za mizo roke zavezane tako, da jih ne morejo upogibati. Vsi godrnjajo in stokajo, ko skušajo hrano spraviti v usta ter tarnajo in stokajo, tožijo zaradi zadrege, v kateri so se znašli.
Odpravi se k bitju, ki mu je pokazalo prostor za mizo, in mu reče: »Tole mora biti pekel, kje so pa nebesa?«
Bleščeče bitje mu skozi obokan prehod pokaže še eno ogromno banketno dvorano, v kateri stoji še ena velika miza, napolnjena z enakim izborom jedi. »Ah, to je že bolje,« pomisli. In ko sede za jedilno mizo in se hoče lotiti hrane pride nekdo in mu priveže desko na hrbtno stran obeh rok, tako da vnovič ne more upogniti komolcev in se nahraniti. Ko potoži, da je tu položaj enako brezizhoden kot v peklu, se osuplo ozre okoli sebe in opazi, da se za to mizo dogaja nekaj drugačnega. Namesto da bi ljudje skušali na silospraviti hrano v ustain se napenjali, da bi premagali togost rok, vsak izteguje roko naravnost naprej in hrani osebo, ki sedi nasproti njega. Vsaka oseba hrani nasproti sedečo.
Komentarji