Kakšen je tvoj odnos do sveta predmetov, do neštetih stvari, ki te obdajajo in s katerimi rokuješ vsak dan? S stolom,na katerem sediš, s pisalom, s skodelico, z avtomobilom? Ali so zate le sredstvo za dosego cilja, ali pa se tu in tam zaveš njihovega obstoja, njihovega bivanja, čeprav samo za trenutek – jih zaznaš in jim nakloniš pozornost?

Če se navežeš na predmete, če se zaradi njih bolj ceniš in te tudi drugi bolj cenijo, skrb za stvari kaj hitro postane smisel tvojega življenja. Če se istovetiš s stvarmi, jih ne ceniš zaradi tega, kakršne so, saj v njih iščeš sebe.

Ko ceniš predmet zaradi njega samega, ko se zaveš njegovega obstoja brez umskih projekcij, si ne moreš kaj, da ne bi bil hvaležen za njegov obstoj. Morda boš tudi začutil, da v resnici ni neživ, da se takšen dozdeva le čutilom. Fiziki potrjujejo, da je vsak predmet na molekularni ravni utripajoče energijsko polje.

Ob nesebičnem spoštovanju sveta predmetov bo svet okoli tebe oživel na načine, kakršnih si ne bi mogli z umom niti zamisliti.

Ali človeku ob srečanju – naj bo srečanje še tako kratko – izkažeš spoštovanje s tem, da mu posvetiš vso svojo pozornost? Ali pa ga degradiraš na sredstvo za dosego cilja, na njegovo vlogo ali poklic?

Kakšen je v resnici tvoj odnos do blagajničarke v trgovini, do uslužbenca na parkirišču, do mehanika, do stranke?

Trenutek pozornosti zadostuje. Ko pogledaš človeka ali mu prisluhneš, si v stanju budne umirjenosti – mogoče le dve ali tri sekunde, mogoče dlje. To zadostuje, da pride na dan nekaj bolj resničnega od vlog, ki jih ponavadi igramo in se istovetimo z njimi. Vse vloge so del pogojene zavesti – človeškega uma.

To kar pride na dan v trenutku pozornosti, je nepogojeno: kdo si v svojem bistvu, izza imena in oblike. Nič več ne igraš v skladu s scenarijem, marveč postaneš resničen. Ko se ta razsežnost dvigne iz tvoje notranjosti, jo lahko začutiš tudi v drugih.

Konec koncev seveda ni nikogar drugega. Vedno srečuješ le sebe.

Eckhart Tolle

Sporočilo tišine

author-sign