Človek, ki je bil od rojstva pohabljen, je na palicah mukoma poskakoval naokrog. Kljub temu je bil zelo sposoben in je na svojem področju dosegel toliko, da je pustil za seboj marsikaterega »celega« človeka.
Nekoč so ga vprašali: »Mar vam ni vaša telesna hiba obarvala odnosa do življenja?«
On pa je odgovoril: »Seveda je moj odnos obarvan, vendar sem vedno bil jaz tisti, ki je izbiral barve.«

Nekoč je na okrožnem sejmu neki kmetovalec kazal bučo, ki je zrasla v obliki osemlitrskega vrča.
“Ko je bila komaj za palec dolga, sem jo vtaknil v vrč in jo pustil rasti,” je pripovedoval. “Ko je napolnila vrč, sem jo utrgal.”
Kar je vrč storil z bučo, storijo naše misli z našim z našim življenjem. Rastemo, zorimo in ustvarjalni smo samo toliko, kolikor nam dovoli tisto, v kar verjamemo. Rast se neha ob mejah našega mišljenja.Če si bogat, lahko počneš, kar želiš!

Nekoč je bil Indijec, ki je sedel ob reki in lovil ribe. Belec ga je vsak dan videval tam in vsakomur, s komer je šel mimo, pokazal Indijca in dejal: “To je Lo, ubogi Indijec.!”

Nekega dne, ko je bil sam, je stopil k Indijcu in spregovoril z njim.
“Kaj počneš?” ga je vprašal.
“Ribe lovim!” je zamrmrla Indijec.
“Je to vse, kar počneš?” je vprašal belec.
Indijec je v odgovor samo zagodrnjal.

In tako je belec rekel: “Moral bi dobiti kakšno delo!”
Indijec ga je vprašal: “Zakaj?”
Belec je dejal: “Imel bi veliko denarja.”
Indijec ga je vprašal: “In kaj potem?”
Beli mož mu je dejal: “Lahko bi vlagal in ustvaril še veliko več bogastva!”
Kaj mislite, da mu je rekel Indijec?
Samo: “In kaj potem?”

Belcu je bilo že dovolj.
“Kaj potem? Če si bogat, lahko počneš, kar želiš!”
Indijec je pogledal belca in se vrnil k ribarjenju.
“Saj to že počnem!” je dejal.