Če hočeš uiti iz kletke, moraš umreti, dokler si še živ.«

To prastaro zgodbo so mnogim rodovom pripovedovali indijski duhovni mojstri:

Indijski popotnik si je v Afriki ujel govorečo papigo in jo odnesel s sabo domov, v Indijo. Lepo je skrbel zanjo: namenil ji je prostorno kletko, jo hranil s slastnimi semeni, se pogovarjal z njo in ji igral na glasbila. Ko se je čez nekaj let spet odpravljal v Afriko, je vprašal papigo, če ima kako sporočilo za prijateljice papige v pragozdu. Rekla mu je, naj jim pove, da se v kletki dobro počuti in da naj jih lepo pozdravi. Gospodar je to storil, in, ko je sporočilo razlagal papigam v pragozdu, je opazil eno, ki so se ji orosile oči. Padla je na tla in umrla. Mož je spoznal, da je ta papiga morala imeti zelo rada njegovo papigo in da je bil verjetno to razlog za njeno žalost in smrt.

Po vrnitvi v Indijo je mož vse povedal svoji papigi v kletki. Ko je govoril o umrli papigi, so se njegovi papigi tudi orosile oči in tudi ona je padla na tla kletke in umrla. Mož je bil žalosten. Odprl je vrata kletke in pobral mrtvo telo svoje ljubljene papige. Odnesel jo je ven iz hiše, da bi jo vrgel na smetišče, in tedaj je papiga odprla oči, razprla krila in odletela.

»Veš,« je dejala svojemu gospodarju, »moja prijateljica iz Afrike mi je po tebi poslala pomembno sporočilo: če hočeš uiti iz kletke, moraš umreti, dokler si še živ.«

Kletka je v našem primeru naše telo. Spoznati moramo, kako nepotrebno je ostati zaprt.

Mi sami smo sanjalci naših sanj. Naš netelesni del je večen in živi v nematerialnem svetu. Med sanjanjem zapustimo svoje telo in se naselimo v sanjajočem telesu. Če se hočemo zavedati svojih sanj, se moramo najprej zbuditi. Toda, če bi sanjali 24 ur na dan, bi bilo sanjanje naša edina in prava resničnost.

Pravila za sanjajoče telo so naslednja:

– v sanjah čas ne obstaja
– v sanjah ni vzroka in posledice
– sanje so lahko brez začetka in konca
– v sanjah se vsaka ovira spremeni v priložnost
– v sanjah sami ustvarimo vse, kar potrebujemo (v sanjah)
– naši odzivi v sanjah se kažejo na našem fizičnem telesu (smeh, jok v spanju….), toda vse stvari, ki ustvarijo te odzive, so misli ali iluzije
– če se hočemo zavedati, da smo sanjali, se moramo zbuditi

Prepričani smo, da je (naše sanjalčevo) telo resnično, pa je vendar vse, kar doživimo v snu, samo v območju misli.

Postanimo budni sanjalci: pravila, ki se nanašajo na sanjajoče telo, lahko uporabimo tudi za svoje budno telo. Če hočemo postati budni sanjalec, se moramo naučiti »umreti pri živem telesu«. Za vsako umiranje pa velja, da misli ne moremo ubiti in da je vsa materija minljiva. Kar pomeni, da je smrt zelo podobna sanjski zavesti: mi (naše misli) zapustimo telo. Ko to dojamemo in spoznamo, lahko premagamo strah pred smrtjo.

Če bomo pravila za sanjajoče telo prenesli tudi v naše fizično življenje in bomo tako postali budni sanjalci, se proti težavam ne bomo borili, ker bomo vedeli, da nas to slabi in nam jemlje moč. Težave nam bodo priložnosti za osebno rast in napredek. S pozitivno naravnanostjo misli bomo v naša življenja privlačili ljudi, stvari in dogodke, ki jih potrebujemo. Prevzeli bomo odgovornost za to, kar se nam dogaja. Kot sanjalci bomo vedeli, da časa ni, da ni začetka in ne konca in da je naša duša nesmrtna.

Navadili smo se, da mislimo o sebi kot o fizičnem telesu, ne pa kot o notranji energiji. Upiramo se misli, da imamo pomebno sebstvo, ki je nevidno in nedostopno zahtevam zunanjega sveta. Podobni smo možu, ki je izgubil ključ v sobi, kjer ni imel luči, in potem je iskal ta izgubljeni ključ v sobi, kjer je žarnica gorela. Tako tudi mi iščemo rešitve zunaj sebe, ker ne razsvetlimo notranjosti s svojimi mislimi. Upiramo se temu, da je misel vse, kar smo. Laže nam je, če gledamo navzven, kot pa vase.

Kralj miru pravi:«Kakor mislite, takšni (bo)ste.«