Ljudje živimo življenje piramide.
Na najnižji in najdaljši stopnici so naša čustva. To je ljubezen, družina, prijatelji …
To so prvine, ki nas navznoter in nazven najbolj osrečujejo in nas delajo neponovljive. Ker je to spodnja in najdaljša črta je poleg veselih trenutkovin sreče seveda tudi še ogromno prostora za razočaranje in pogosto manj srečne trenutke. V našem obdobju zemeljskega bivanja je seveda pomembno, da ljudje premoremo srečo in žalost. Da smo borbeni a da smo tudi ranljivi. Naše življenje je pol pozitivnega in negativnega uravnoteženja. Kajti, če bi v naše življenje prihajali le žalostni trenutki, bi bilo zagotovo nemogoče živeti. Prav tako pa življenje ne bi imelo veliko smisla, če bi ljudje doživljali same lepe trenutke. Življenje bi postalo dolgočasno, ljudje pa bi bili povsem apatični.
Na srednjem delu piramide se nahaja naša eksistenca. To je to, od časar lahko živimo, a nam zagotovo ne nudi tako velikega ispopolnjenja kot druženje z drugimi bitji. Sem lahko uvrstimo izobraževanje, zaposlitev, denar, stanovanje in vse druge materialne dobrine, ki jih ustvarimo ljudje, a nikakor nesmejo biti vodilo v našem življenju.
Ko pridemo na sam vrh, je prostor za male stvari, tiste, ki se hitro spreminjajo, hitro rodijo ali nanje hitro pozabimo. Nekako so to drobni trenutki, ki jih preživljamo. Naj sem razvrstimo še drobna darila in lepe trenutke, življenja, ki pa zagotovo dajejo smisel življenju. Včasih so najbolj pomembne stveri, da se obdržimo kjer smo, ali pa še bolj pomembne takrat, ko iz teh malih korakov, preobrnemo srečo in z njimi pademo na najglobji del piaramide, to je njeno samo dno. Takšna je ljubezen in takšni so prijeteljski koraki. Korak za korakom, da ustvari globino. Piramida, ko se sesuje, pa tako in tako pristane na najnižji točki. Potem smo na dnu in seveda zopet imamo možnost, da zgradimo svojo piramido življenje.
Nastja Klevže
Komentarji