Vsi, ki ste se dotaknili mojega življenja …

Tale post pa samo za vas, ki ste se globoko dotaknili mojega življenja.
Ki sem vam všeč takrat, ko izgledam nemogoče. Ki me prenašate takrat, ko sem nemogoča. Za vse vas, ki me za hrbtom “pohvalite” kadar si to zaslužim. Za vse vas, ki greste z menoj na kavo, ko padem v globoko krizo. Za vse, ki vidite, četudi sem tiho. Za vse, ki mi rečete, da me imate radi, ko sem najbolj na tleh. Za vse, ki z  čakate na vsaki moj izvid. In se z menoj veselite mojih uspehov. Za vse vas, ki ste me objeli takrat, ko sem bila obupana in se zame zavzeli, kadar to sama nisem zmogla.

CF mi je spremenila življenje. Da, zelo. Pokazala mi je, kaj je strah. Odprla mi je oči, ko sem ponižno v sebi prosila, da bi še živela. Ampak, tole je bila moja prelomnica. Od tistega dne sem vsak dan živela polno. Brez izjeme. Veselila sem se, in se še bom, vsakega srečanja z vami. Vsake kave. Vsake neumnosti. Smejala sem se z vami in se zvečer zahvaljevala za vse vas, ki vas imam.

Enkratni in neponovljivi ste na moji poti. Ste moji starši, babica, brat, moja nečaka, moji sorodniki, moji prijatelji, moji zdravniki … Vsi ste mi dragi, zelo dragi… ♥

Z mojo “diagnozo” bi vam rada samo odprla oči, da ste vsak posameznik tako dragoceno bitje, ki se mora predati življenju. Ki se mora naučiti odstraniti skrbi in živeti na polno. S polnimi pljuči. ♥

Skratka slišali ste.  Vsi ste enkratni. Ampak, čez  Dinija pa ga ni.
Moj Dino je nepremagljiv … Je moj najboljši terapevt.
Njegova igrivost je v moje življenje prinesla veliko radost. Ne znam povedati, kako “dobro!” je to. Ko se me samo dotakne s svojo spretno tačko, jaz že vriskam: “Iiiii, kako si lepi” …
Kadar pa mi pobegne in me jezi, me samo spominja, kako živa sem. Z vsemi čustvi. Z jezo in ljubeznijo.

Še so stvari, ki so pomembne. Amapk tole je prvo, kar sem se spomnila v nekaj minutah….

Nastja Klevže