Vsi Ijudje, ki jih srečamo na naši življenjski poti, so naši učitelji

Vsi Ijudje, ki jih srečamo na naši življenjski poti, so naši učitelji.

Nekateri nas učijo, kakšni naj bi bili, drugi, kakšni ne smemo postati. Dovolj je, da znamo prisluhniti življenju. Nihče ne ve vsega o življenju, vsi se učimo. Če vsak dan pozorno opazujemo sebe in druge, bomo bržkone zmogli sproti odpravljati majhne težave in jim niti ne bomo dopustili, da bi se razrasle v velike. Treba je le opazovati, se opirati nase, na modrost, ki jo imamo v sebi, in modrost, ki se je lahko naučimo od drugih in narave.

Indijanci ne poznamo besed sovraštvo in Ijubezen. V našem jeziku ju ni. Pa ne zato, ker ne bi znali živeti Ijubeče. Za nas pomeni živeti častiti Življenje in Stvarnika, biti v mislih, čustvih in dejanjih prijazen do sebe, drugih in narave. Vse, kar počnemo, mora biti tako, da podpira Življenje, da koristi vsem. Sovražiti pomeni živeti tako, da komu ali čemu škodimo. Tega Indijanci, vzgojeni v skladu z izroč~lom, sploh ne poznamo. Prepričani smo, da smo vsi Ijudje pomembni, vse rastline, živali, vsa narava je pomembna v tkanini Življenja. Vsako dejanje, ki to tkanino, mrežo, kakor koli poškoduje, je neprimerno.

Ko pomislimo na lndijance, se po navadi pred nami po javi bodisi črno-bela podoba krvoločnega lndijanca, ki divje jaha na konju, mahajoč s skalpom ubitega bledoličnika v roki, vsaj tako smo videli v filmih o kavbojih in lndijancih, ali pa podoba vrača, kakršnega je opisal Carlos Castaneda v svo jih knjigah. “To so stereotipi, ki nimajo veliko opraviti z resničnim življenjem, ” pravi James Sonny Bear, po rodu lndijanec, po vzgo ji v velikem talilnem loncu “nare jeni” Američan, po duhu pa preprosto dober človek.