Bilo je delovno jutro, približno ob 8:30 uri, ko je starejši gospod (imel
je okoli 80 let) prišel na urgenco, da bi mu odstranili šive iz njegovega
palca. Najavil je, da je v naglici in da je nekje zmenjen ob 9h. Ko sem
vzel njegove podatke in ga pospremil do sedeža v čakalnici, sem vedel da
bo minila vsaj 1 ura, preden ga bo njegov zdravnik lahko pregledal.

Opazoval sem kako je gledal na uro in se odločil, glede na to da nisem bil
zaseden, da sam poskrbim za njegovo rano. Po pregledu je bila rana dobro
zaceljena zato sem se pogovoril z enim od zdravnikov (ki je odobril moji
prošnji) in dobil potrebno orodje za odstranitev šivov.

Medtem, ko sem obdeloval njegovo zaceljeno rano, sva se začela vzpodbujati
preko pogovora. Vprašal sem ga, če je imel naročen sestanek s katerim od
zdravnikov, ko se mu je tako mudilo. Gospod mi je odgovoril, da ne in da
je moral oditi v dom z ostarele, da bi pojedel zajtrk s svojo ženo. Nemudoma
sem vprašal  po njenem zdravju pa mi je odgovoril, da je njegova žena žrtev
Alcheimerjeve bolezni.

Medtem, ko sem zaključeval z njegovo ozdravljeno rano, pa sem ga vprašal,
če bi bila žena zaskrbljena, če njega ne bi bilo tam ob dogovorjeni uri.
Odgovoril je, da ga že 5 let ne prepozna, saj je njena bolezen močno
napredovala. Bil sem zelo presenečen a sem ga vseeno vprašal kako to, da
še vedno vsako jutro hodi k njej, četudi ona ne ve več kdo je on. Gospod
pa se mi je nasmehnil, me pogledal v oči in rekel:
“Ona me morda res ne pozna več, ampak jaz še vedno vem kdo je Ona.”

Močno sem zadrževal solze dokler ni odšel in sem si rekel “to je točno
takšna ljubezen, ki jo želim v svojem življenju”.

Prava ljubezen ni fizična niti romantična. Je sposobnost sprejemanja
vsega takšnega kot je, je bilo, bo in tudi ne bo.Ljubezen