Smrt je dejansko skrivnost, a o njej vendarle lahko rečemo dvoje: prav nobenega dvoma ni, da bomo umrli, in ne vemo, kdaj in kako bomo umrli. Edino, kar je potemtakem zanesljivo, je negotovost glede ure naše smrti, ki jo izrabljamo kot izgovor za to, da nenehno odlagamo neposredno soočenje s smrtjo.
Najglobji razlog, zakaj se tako bojimo smrti, je najbrž ta, da ne vemo, kdo smo. Vsak zase je prepričan, da je edinstvena osebnost, od vseh drugih različna in ločena identiteta; toda če to identiteto malce bolje pogledamo, vidimo, da ni nič drugega kot neskončna zbirka vseh mogočih reči, ki jo podpirajo: našega imena, našega ‘življenjepisa’, naših življenjskih sopotnikov, družine, doma, službe, prijateljev, kreditnih kartic… Vso svojo gotovost naslanjamo na krhko in minljivo oporo teh reči, in ko bomo ostali brez njih, ali bomo sploh še vedeli, kdo pravzaprav smo?
Brez vseh teh opor ostanemo samo še sami pred seboj, pred človekom, ki ga ne poznamo, pred tem medlim neznancem, s katerim smo ves čas živeli in ga kljub temu nismo želeli bolje spoznati.
….
Ko umremo, pustimo vse za seboj, še posebej pa svoje pozemeljsko telo, ki smo ga tako negovali, se tako slepo zanašali nanj in ga s tolikšnim trudom skušali obdržati pri življenju. Toda tudi na svoj um se ne moremo nič bolj zanesti kot na svoje telo. Kar zazrite se vanj za par minut: videli boste, da je kakor bolha, ki nenehno skače sem in tja. Videli boste, da se misli porajajo brez pravega razloga in brez zveze med seboj. Kaos trenutka nas peha sem in tja, žrtve muhavosti svojega uma smo. Če je to edino stanje zavesti, ki nam je znano, potlej se lahko v trenutku smrti na svoj um zanašamo toliko, kot se lahko kockar zanaša na kocke brez pik.
Komentarji