Po celodnevnem letenju se je labod odločil odpočiti in je pristal na neki reki. Na obali je opazil okusno travo in se odpravil tja. Spuščala se je že tema.

Na bližnjem drevesu je sedela mlada sova in opazila, da se na bregu nekaj premika in šla pogledat, če je stvar zanjo lahko užitna. Ko je videla, kako velik je labod, se ga je tako prestrašila, da je od strahu kar padla pred njim. Vprašala ga je:
«Ali me boš pojedel?«
Labod se je zasmejal in odvrnil:
«Ptice niso moja prehrana. Majhne ribice so moja delikatesa, pa kakšna okusna zelenjava:«
Mala sova si je oddahnila in ga vprašala:
«Kdo si?«
Odgovoril ji je:
«Jaz sem labod, glasnik sončnega vzhoda«

Labod kar ni mogel verjeti mali sovi, ki je živela globoko v gozdu, da nikoli ni videla, niti čutila sonca, niti ga niso videli in čutili njeni starši, ali starši njihovih staršev…. Ni si mogla niti predstavljati, da sploh kaj takega, kot sonce lahko obstaja  .

Labod ji je rekel, naj gre k svojim staršem in jih prosi, če ji dovolijo, da jutri ostaneš z njim, da ji pokaže to sonce in se bo o tem lahko prepričala sama.

Mala sova je odletela globoko v gozd k svojim staršem in jim povedala osupljivo novico. Starši so jo prepričevali, da je labod hudobna žival in da jo hoče samo požreti. Mala sova jim je povedala, da bi to labod lahko že storil, vendar je ni, nasprotno z njo je bil prijazen.

Starši so se posvetovali z drugimi sovami glede sonca. Vse sove so se strinjale, da je edino sonce samo luna in da se nobenega drugega sonca nikoli ni dalo videti in se ga nikoli tudi ne bo, ker enostavno ne obstaja.

Edino, kar je mogoče je to, da si ga tiste sove, ki so sposobne velike zbranosti, lahko zamislijo v svoji glavi, nikakor pa se ne da tega sonca čutiti. To je velika laž  . Mali sovi so odsvetovale, da bi se vrnila k reki, ker je labod gotovo prevarant in ima slabe namene s tem “soncem”.

Mala sova ni upoštevala nasveta ostalih sov in se je vrnila na breg reke, kjer je počival labod. Ko mu je pojasnila potek dogodkov, se je labod nasmejal do solz in rekel, no potem boš pa ti po dolgem času spet ena redkih sov, ki bo ponovno videla in čutila sonce.

Ko se je pričelo svitati, je mala sova postajala vse bolj zaspana in je zapirala oči, da bi zaspala. Labod pa je bil mojster budnosti in jo je vzpodbujal naj vzdrži samo še toliko časa, dokler ne posvetijo prvi žarki in ko je sonce res posijalo v vsej svoji lepoti  , se je mala sova popolnoma prebudila in spoznala ta isti njen svet, s popolnoma drugega vidika.

sova