Sočutje kot rešitev težave
Fantje se sicer znajo vživeti v sočloveka, toda pogosto to počnejo povsem drugače kot dekleta. Že po naravi se na izredne okoliščine odzivajo tako, da skušajo nekaj storiti – če okoliščine seveda niso tako hude, da se namesto tega odzovejo s sočutjem. To lahko opazujete pri igrah okoliških fantov.
Glejte jih na primer pri uličnem hokeju: ob sredinskem krogu eden od igralcev s palico zadane drugega: poškodovani deček zakriči, fant, ki mu je uspelo vzeti ploščico, se ozre nazaj, v trenutku se prepriča, v kakšnem stanju je njegov soigralec, in preveri, ali še lahko zada gol ali naj raje pomaga prizadetemu prijatelju. Ko ugotovi, da poškodba ni tako huda, da bi se igra zaradi tega morala prekiniti, plane med branilce in se zapodi proti golu, kar je bil njegov prvotni cilj. Poudarek na nalogi, predvsem na njeni izvršitvi, je bolj kot ne značilen fantovski odziv na majhne težave, ki se dogajajo na ulici, doma ali v šoli.
Po drugi strani pa se fantje sočutno odzovejo, če nekdo doživi fizični ali čustveni stres, toda le takrat, kadar so prepričani, da bo sočutje pripomoglo k rešitvi težave. Če se igra brez takšnega odziva ne more nadaljevati, se bodo fantje prav gotovo potrudili, da bodo prizadetemu pokazali svoje sočutje.
Fant se sam pri sebi pogosto tudi obveže, da bo uresničil nek visoki družbeni ideal – nekoga bo ščitil, mu pomagal, se boril za cilj, ki je po njegovem mnenju pomembnejši od vseh ostalih. Če se mora potem v nekem trenutku odločati med izvršitvijo naloge in tem, da se nalogi odpove zaradi sočutja do nekoga, ki naj bi ga ščitil, mu pomagal ali podpiral njegova stališča, potem bo nalogo oziroma igro opustil in se sočutno posvetil tej drugi osebi.
In še zgodba, za katero avtor pravi, da jo pogosto pripoveduje in da se je že večkrat zgodilo, da so se ob njej zasvetlikale solze tudi v najbolj hladnih očeh.
Nekoč je živel mladi mož, ki je hodil v uk k samim najboljšim učiteljem. Nekega dne se je vrnil v svojo rodno vas, da bi poiskal moža, ki je pred mnogimi leti, takoj po smrti njegovih staršev, skrbel zanj. Našel ga je , ko je na verandi mirno rezljal kos lesa. Pa mu pravi: »Striček, mnogo sem videl, postal sem omikan, oženil sem se in postal oče dveh otrok, toda še vedno bi si srčno želel izvedeti, kaj so nebesa in kaj pekel.«
Starček se mu je samo posmehnil. »Pha, kakšno neumno vprašanje.« In se je začel hihitati in krohotati, da je mladega moškega ponižal v dno srca in v njem vzbudil silovito jezo. Pa se je mladeniču vendarle uspelo zadržati in mu je ponovno rekel: »Striček, zakaj po vseh teh letih tako grdo ravnaš z mano? Saj sem ti zastavil samo preprosto vprašanje: »Kaj so nebesa in kaj je pekel?« Nanj mi ni znal odgovoriti nihče. Ti pa si bil vseskozi najmodrejši od mojih učiteljev.«
Starec se je spet začel posmehovati. »Ha. Postavil si mi najneumnejše vprašanje, kar sem jih kdaj slišal. Od tebe sem pričakoval vse kaj boljšega. Če je to vse, kar me znaš vprašati, potem si vsa ta leta, odkar se nisva videla, kradel čas sebi in drugim.«
In tako se je ponovilo še dvakrat, trikrat, štirikrat. Mladega moškega se je vse bolj loteval bes. Stari pa se je smejal in rezljal, ga poniževal s svojim hehetom, da je v mladeniču kar vrelo. In se je dvignila njegova roka, dlan se je pokrčila v pest, starega bi najraje kar mahnil, udaril bi ga za vsako žalitev, ki mu jo je prizadejal, tolkel bi po njem tako, da bi izživel vso bolečino, ki so mu jo v življenju prizadejali drugi. Predstavljal si je, kako ga grabi za vrat, ga davi, kako iz njega iztiska poslednjo kapljo življenja. A stari se je medtem smejal, kot da ne ve za nevarnost, ki mu je pretila.
Naenkrat so se demonski prividi razpršili in mlademu moškemu se je po licih udrl plaz solza. Obraz je zakopal v dlani in jokal, kakor da njegove solze vrejo iz globine srca. Tega mesta žalosti se ni še nikoli dotaknil, celo takrat ne, ko so mu umrli starši. Šele takrat se je stari mož prenehal smejati.
Ko so se mu solze posušile, je mladi moški pogledal svojega učitelja in v njegovem licu ponovno našel modrost in tolažbo, ki je ni kalila več niti senca smeha in poniževalnosti.
Učitelj mu je dejal: »Ubiti si me hotel.«
Mladenič mu je odvrnil: »Da, in sramujem se tega.«
»Nič naj te ne bo sram,« je nadaljeval učitelj.
»Vprašal si me, kaj je to pekel. In sem ti pokazal.«
Mladi mož je spoznal, da so njegove besede resnične. Še nikoli v življenju ga ni bilo bolj strah, še nikoli ni v njem divjal tak bes. »Ampak kaj so potem nebesa?« je vprašal.
Starec je stopil k njemu in mu položil roke na ramena. Objela sta se, kot se nista še nikoli.
»To,« je rekel stari, »to so nebesa.«
Komentarji