Človek se z vprašanjem o smislu življenja lahko sooči na najrazlič-nejše načine in na različnih ravneh. Lahko se sprašuje o smislu vse-ga živega na tem planetu ali morda še kje v vesolju. Lahko se sprašuje o smislu obstoja človeštva, torej o poglavitnem pomenu in pos-lanstvu človeške vrste. Lahko se sprašuje o smislu svojega lastnega individualnega bivanja, čemu živi in katera je temeljna bivanjska naloga.
So ljudje, ki premišljajo o življenju izključno s stališča vsakdanjosti do kraja pragmatično: takemu je eksistenčni smisel družinsko življe-nje ali poklicno delo, enemu politična aktivnost, drugemu spet bogatenje, kopičenje dobrin itd.
Tak človek živi popolnoma brezosebno, kot “subjekt” vsakdanjosti, povprečnosti, kot objekt ma-nipuliranja najrazličnejših dejavnikov. Namesto, da bi poskušal biti, teži k imetju – in v mnogih primerih tako “imeti” postane biti. S tem, da se odtujuje svojemu lastništvu, postane sam lastnina in preneha biti samostojna človeška osebnost. Tako stopa v svet klepetanja, nepomembnega praznega govoričenja, v katerem ni nihče posebej odgovoren za karkoli…
Namesto tehtne, pogumne in dosledne samokritičnosti ljudje razvijajo dogmatične apologije svojih bolj ali manj problematičnih, konservativnih pozicij, stališč, drž. Krčevito se oklepajo anahronistične “jasnosti”, da bi se izognili negotovim, nevarnim soočanjem z novim, neznanim. To je res prehud napor in izziv za dogmatike. Taka skupina vztraja pri starih obrazcih osmišljanja svoje vloge, četudi se razmere, ki so pogojevale njeno nekdanje poslanstvo, že minile. Morali bi kritično pregledovati svoje pozicije, popravljati, uvajati nova stališča, gledati na slovo od starih oblik in na prodor v nov življenjski red, kar pomeni popolnejše življenje. To bi morala nared-iti skupina, a se lagodno ustavi. Izogne se naporu, ki bi bil potreben za osvojitev novega. Tako se v svoje životarjenje pravzaprav osami sama.
Sovražniki svobodne misli – oblast, zakon in vrsta kvazi religij izkoriščajo suženjsko pokorščino mišljenja in značaja, kar so privzgojili ljudem. Pristno človeško moralnost zamenjujejo z verskimi običaji in pravniško hinavščino. Moralna raven družbe upada. Ljudje so vse bolj indeferentni, amoralni, prilagajajo se zahtevam moralnih kodek-sov oficialnih družb. Kar je v človeku dobrega, se polagoma razkraja. Laž postaja krepost, banalnost je obvezna. Grabiti bogastvo, loviti trenutke ugodja, uživaštva, je ves smisel.
Dejstvo, da se milijoni ljudi strinja s trditvami govornika naredi vtis, da so njegove trditve razumne. /Tisto kar ima večina ljudi za “razum-no”, je le tisto s čimer se strinjajo. Razumno je za večino ljudi nekaj, kar nima nič opraviti z razumom, temveč le s soglas-jem. Ko izklopi-mo razum, je narejena podlaga za manipulacijo./
Tako je npr. rimski proletariat pogosto igral družbeno vlogo manipulirane množice, “mase” za izvajanje političnih pritiskov te ali one strankarske grupacije vladajočega izkoriščevalskega razreda. Kot plačilo je nasilna sodrga dobivala od svojih gospodar-jev “kruha in iger”. Demoralizirana množica tako zahteva le še brezplačnega žita, da bi se najedla in cirkuških iger, da bi pozabila na svoje brezupno jalovo življenje. 
So tisti, ki so nas izenačili z živalmi, ki nam ponujajo zemeljske užitke kot edino dobrino, res prinesli zdravilo za našo slo? Človek je postal podoben živalim in se tako oddaljil od resnice, da mu je komajda ostala neka motna podoba njegovega stvarnika: toliko so mu vsa njegova spoznanja ugasnila in se skalila. Čuti, neodvisni od razuma in pogosto gospodarji nad razumom, so ga pognali iskat užit-kov. To človeka omamlja s svojo milino, kar pa je strašnejše od oblastnega gospodovanja. To je stanje v katerem so danes ljudje. Ostaja jim neki nemočen nagon po sreči iz njihove prvotne narave, a so potopljeni v bednost svoje zaslepljenosti in poželjivosti, ki je postala njihova druga narava. Iz tega temeljnega načela vidimo vzrok tolikanj nasprotij, ki so spravljala v začudenje vse ljudi in jih razdelila na tako različna mišljenja, kar je spet strašnejše od babilonskega pomešanja jezikov.
Nič ni tako pomembno za človeka, kakor usoda njegovega bitja. Zato je nekaj nenaravnega, da obstajajo ljudje, ki jim nič ni mar, če izgubijo svojo bit, ali se izpostavljajo nevarnosti večne bede. Čisto drugačni pa so v pogledu na vse druge stvari. In prav isti človek, ki toliko noči in dni preživi v besu in obupu, ker je bila ranjena njegova narcisoidnost, /izguba materiala, ugleda itd/ tudi ve, da bo s smrtjo vse izgubil, pa se ob tem ne vznemirja in si ne dela skrbi.
Nekaj pošastnega je videti v istem srcu, občutljivost za najmanjše stvari in to čudno neobčutljivost za največje. V tem je nerazumljiva začaranost in čeznaravna osamljenost, ki kaže na to, da to povzroča neka višja sila. Nekaj čudnega, na glavo postavljenega mora biti v človekovi naravi, da se še baha, da je v takem stanju.
Ljudje podrejajo odločitev pokvarjenemu ra-zumu in izbiro odločitev pokvarjeni volji, da bi vse, kar je v naši naravi pokvarjenega, sodelo-valo pri vodenju človeka. Le poglejmo ljudi, ki so zavrgli vse božje in naravne zakone in si sami ustvarili nove, ki se jim natančno pokoravajo – npr. vojaki, zločinci, skeptiki. Podoba je, da njihova drznost ne pozna meja in ovir.
Če v arhajičnih agresivnih težnjah sodelujejo magi, gre za pojav “folie a miliens”, prav zaradi soglasja je norost videti kot modrost, utvara kot resničnost. Posamezniki, ki sodelujejo pri tej skupni norosti, nimajo več občutka popolne izolacije in ločenosti in se tako znebijo močnega strahu, zaradi katerega bi trpeli v napredni družbi. Ne smemo namreč pozabiti, da za večino ljudi pamet in resničnost nista nič drugega kot splošno soglasje. /konsenz/ “Saj se mi vendar ni zmešalo, če vsi drugi menijo tako kot jaz.”
Človeška aktivnost, angažiranost, je marsikdaj beg pred samim seboj, umik pred temeljitim soočenjem s svojim položajem. Kako se človek zavedno ali nezavedno boji resnice o sebi, o svojih ravnanjih, o svojih razmerjih do narave in do ljudi. Človek je kar naprej zapos-len, vključen v akcije in to mu bržčas ustreza, ker tako nima časa in moči in volje, da bi mislil o sebi. Smrtni strah bi ga zgrabil, če bi se sklonil nad samega sebe in pogledal resnici v obraz. Čim bi se ločil od vnanjih stvari in večne akcije, bi mu postalo slabo od samega se-be. Akcija je zanj največja in najbolj koristna prevara: in zato mora iti v akcijo, da bi pozabil vsa vprašanja o smislu življenja in smrti, vsa prekleta in strašna vprašanja. To samopozabo v akciji imajo ljudje običajno za nekaj pozitivnega in imenu-jejo jo družbena angažiranost – skoraj vsak poziv k angažiranju v sodobni meščanski družbi, je dejansko poziv k ohranjanju in krepitvi te odtujene družbe – večje je število tistih, ki so izdali sebe, a da tega niti ne vedo. Ti so se odpovedali svobodi četudi so pre-pričani, da se zanjo bojujejo. Tudi starši vzga-jajo svoje otroke tako, da se ti prilagajajo svetu, kakršen je, pa naj je še tako pokvarjen. Vladajoča struktura pa svoje podložnike obravnava le kot instrument za svoje namene. /Kant/
Znanstvena metoda zahteva objektivnost in stvarnost, zahteva, da svet vidimo takšen kot je, ne pa popačenega skladno z našimi želja-mi in strahovi. Zahteva ponižnosti nasproti dejstvom stvarnosti. Pot-reba po kritični misli, po eksperimentiranju, dokazih, odnosih do dvoma – je značilnost znastvene vneme in prav to je metoda misli, ki teži k nasprotovanju narcistični usmeritvi. Vendar pa se velikanske večine ljudi na zahodu nikoli ni resnično dotaknila metode znanstve-nega, kritičnega mišljenja, pa četudi so se metode učili v šoli in na univerzi. Celo profesionalci na področju naravoslovnih ved so večinoma ostali tehniki, ne da bi osvojili znanstven odnos. /Erich From »Človeško srce«/
Poznavanje narave nas privede do resnice. Če le to ni resnično, potem ni v človeku nobene resnice. Če pa je, je to zanj hud predmet ponižanja, saj je prisiljen, da se poniža tako ali drugače. Človek naj se torej zazre v celotno naravo v vsem njenem vzvišenem in polnem veličastju, dvigne naj svoj pogled od neznatnih predmetov, ki ga ob-dajajo.
Ljudje pa so se brez premislekov vrgli na raziskovanje narave, kot da bi bili v kakem sorazmerju z njo. Nekaj čudnega je to, da so hoteli spoznati pravzroke stvari in prek tega priti do spoznanja vsega, in to s prevzetnostjo, ki je prav tako prevzetna kot njihov cilj.
Komentarji