Smem biti tvoj pes?
Eric Parker

smem biti tvoj pes

Smem biti tvoj pes?

V letih, ko so na vojne že pozabili, me je prijatelj, ki ve o psih vec, kakor bom jaz kdaj vedel, popeljal pogledat znamenit pesjak. O njem sem veliko slišal in vedno sem se spraševal, kako lahko lastnik snuje nastanitev, nakrmi in poskrbi za stanovalce, same velike doge. Ne spominjam se, koliko jih je bilo, vsekakor pa vec, kakor sem si sploh upal misliti, da jih lahko kakšen pasji skrbnik sam obvladuje.

Naj sem si še tako razbijal glavo,

ko sem se znašel pred dolgimi vrstami ograjenih prostorov, sem spoznal, da sem podcenjeval vse – številčnost psov, presenetljive količine dnevnih obrokov, velikost prostora, odmerjenega za tekanje stanovalcev.

Vse je bilo pravo čudo organizacije, učinkovitosti, snažnosti, celo – in to kar precej – miru. Zakaj pričakoval sem jek odmevov, pasjih razkazovanj, kdo bo koga v trušcu, a psi so se po svojih ogradah gibali povsem tiho.
Pa ne samo to! Prvi, prevladujoč vtis, skoraj prežemajoca uročenost prostora, ni bila tišina, ampak osamljenost, samota.

Hodil sem od ograde do ograde – ne, od psa do psa sem hodil.

Ko sem prišel do posameznega odmerjenega z žico obdanega zemljišca, se je pes približal in hodil ob ograji. Ogledoval sem si vsakega po vrsti.  Vsako mogočno telo posebej, vsako veličastno in plemenito glavo, a ne samo to. Zakaj, videl sem že kar precej psov na premnogih pasjih razstavah,  videl veliko stvari v njihovih očeh, toda česa takega dotlej še nisem videl.

Spoznal sem namrecč, da nisem jaz tisti, ki gleda pse, ampak so psi tisti, ki opazujejo mene, vsi psi z enakim pogledom v oceh, ki ga ne premore nobeno drugo bitje, in v tistih oceh isto upanje, isti brezup. »Smem s teboj? Smem biti tvoj pes? Ne bi mogel biti tvoj pes? Ne?«

Toda reci sem moral, ali bolje postaviti sem se moral,

NE, kletko za kletko. Vsak pes je vedel za odgovor, kakor hitro meje pogledal. Vsak pes, pa naj je prišel kdorkoli obiskat te kletke, po naključju, iz radovednosti,  je vedel, kakšen bo obiskovalcev odgovor. Mislim, da ni prijatelj, ki me je pripeljal v ta pesjak, nič bolj slutil, kako bo na naju učinkovala številčnost psov, ki sva jih videla. V jesenski sončni svetlobi, po vseh letih, ki so minila od takrat, ostaja spomin, pogled; vsa skrb, prehranjevanje’ skrb za zdravje, telesno udobje…
in v očeh teh psov, v vsakem posebej, isto vprašanje in isti odgovor.

Spominjam se drugega pesjaka.

Do tja sem se moral peljati po cestah skozi gozdnato pokrajino Južne dežele, ker to najraje pocnem aprila. Po tistem spet po dorsetshirskih cestah, tako da sva se nenadoma znašla v hrupu, zaradi katerega sva prišla – spominjam se tega nepricakovanega pozdrava, tega glasu.

Iz pesjaka, ki je v letopisih razstav in tekmovanj v lovskih vešcinah nosil castno ime, sva morala izbrati mlado bitje, izurjeno.Upala sva v osnovah španjelskega izročila in kvalitete. Španjela naj bi dobil v oskrbo zanesljiv prijatelj. Vrtnar, ki se je v mladosti naucil od logarja, kakšni naj bi bili dobri lovski psi in kaj naj bi vedeli in delali.

Pri vrtnarju naj bi stanoval ta španjel. Vrtnar naj bi ga hranil in sploh skrbel zanj, namesto lastnika, družine, katere člani so morali vsak dan v London po opravkih. In ki so upali, da bodo, ko bo napocil mesec september, lahko odšli v polje in gošco s španjelom prinašalcem.

Toliko glede načrtov. No, stvari so se tako obrnile, da španjelka nikoli ni prišla v oskrbo k vrtnarju, ki je tega nisva vedela – tisti trenutek, ko sva se odlocila za izbiro, legel v posteljo, iz katere žal ni vec vstal. Španjelka ni prišla v vrtnarjevo koco, ampak v dom, v katerem je živela in bila vse življenje ljubljena. Toda tu naj zgodbo prevzame sestra nesojenega španjelkinega lastnika, ki ji je bilo namenjeno, da je enega od tridesetih ali štiridesetih jetnikov iz pesjaka vpeljala v nov in presenetljiv svet.

Lytchett (crkujem) je bila pomota.

Hočem reci, ni bila predvidena, da bi postala naš pes. Vrt je bil preplavljen z zajci in mislili smo, da bi pomagalo, ko bi imeli španjela, ki bi jih izsledil. Oce se je odlocil, da bo mojemu bratu kupil španjela in ga dal vrtnarju, da ga izuci in poskrbi zanj. Vrtnarje nekoc že imel španjela (pravzaprav je imel dva, ki sta se imenovala Shot in Missed, vendar ju zdaj ni bilo vec) in želeli smo še enega. Toda španjel je, kot se je izkazalo, namesto k njemu prišel k nam.

Odšli smo v velik pesjak s prepelicarji izbrat našega kužka. Veliko španjelov smo videli, vendar sta bila naprodaj samo dva. Eden je bil cisto mlad kuža, ki ni bil kaj dosti izucen, drugi pa je imel devet mescev. Najprej smo videli mlajšega, vendar je bil tako plah, da nam ni mogel pokazati, kaj zna; videti je bil nadvse bedna, uboga živalca, zato smo poskusili pri drugem, pri psicki.

Brž ko so jo spustili, je planila proti nam in dejala hou hou, kako ste kaj? – takoj nato nam je pokazala, kako se prinaša nagacenega zajca. Ni bila popolna, vendar je bila zelo ljubka in odlocili smo se, dajo kupimo.
S seboj sem imela košarico, s katero sem nekoc šla po crno labradorko Patsy – vendar je bila pri novi psicki cisto nepotrebna. Patsy je imela le sedem tednov, to bitje pa je imelo devet mescev. Sedla je na tla v avtu.

Navsezadnje smo to od nje tudi pricakovali.

Toda že od vsega zacetka je bilo jasno, da je njena velika želja postati psicek narocajcek. Pet mescev je živela v pesjaku, kjer je gospodarja delila s petdesetimi drugimi psi, in zdaj je imela nekoga samo zase in iz tega bo skušala iztržiti najvec, kar se bo dalo. Najprej ji je ena šapa zlezla na najino narocje.

Ko sva jo z bratcem hitro odrinila, je takoj sledila druga šapa, ki je bila prav tako hitro zavrnjena. Toda Lytchett ni bilo moc zavrniti. Scasoma sva dovolila ostati eni nogi, potem je druga dobila korajžo in je tudi ta prilezla gor, in z obžalovanjem moram reci: ko smo zapeljali pred vhodna vrata, je psica ležala zleknjena prek najinih kolen.

Ker je bil vrtnar bolan, je nisva mogla nesti v njegovo kočo; odnesla sva jo noter in jo predstavila Tess in Patsy. Toda vrtnarju se stanje ni izboljševalo, kakor smo upali; ker se mu je nenadoma poslabšalo, smo uvideli, da bomo za Lytchett morali skrbeti sami.

Prva dva ali tri dneve je raziskovala. Ocitno nikoli prej ni bila v hiši in ji je bilo vse novo in vznemirljivo. Ko je bilo zanjo kaj previsoko, je poskocila ali se postavila na zadnji taci. Dan po tistem, ko je prišla, sem sama sedela pri kosilu, Lytchett je ležala ob meni. Odšla sem v sobo, da bi odgovorila na telefon, pri tem pa pustila kosilo na mizi. Ko sem se vrnila, je bil krožnik prazen in se je svetil, Lytchett je spet ležala na tleh.

Čeprav ni vec ravno nebogljen psiček,

je nadvse otroško bitje. Iznašla je igro, v kateri zagrabi palico ali pa v trenutku, ko naj bi jo nenadoma napadel, odskoci in se zapodi v krog in se pri tem izmika vsakomur, ki bi jo skušal ujeti. Nato se nenadoma vrže po tleh in caka, dokler nisi spet pripravljen in planeš proti njej, ona pa se zakadi stran. Namesto da bi samo tekala v krogih, se vcasih spusti do velikega hrasta na koncu travnika, skoci na pobocje, kjer ta raste, in nato spet pridirja nazaj‚ ce ne stece prej še okrog drevesa.

To je zgodba, dovolj vsakdanja, o tem, kako je psička iz pesjaka, kjer ni pripadala nikomur, postala osebnost. In ko je postajala osebnost, je dobila osebno ime; preimenovali so jo v Lytchett, po Lytchett Matravers, od koder je prihajala.

Nekdaj je bila Norah, ime, s katerim človek zlepa ne bi poimenoval psa. Lytchett je postala psica, ki je dokončno pripadala nekomu. Psica z lastnim domom, ki je živela v hiši, kjer je poznala vsako steno in vsako ped tal, na vrtu in med drevjem in po poljih in cestah, ki jih je vsak dan spoznavala. Tako polnimi sledi in vonjav, ki so pripadale njenim ljudem in krajem in nikomur drugemu in nikjer drugje.

In kot Lytchett je tudi sama postala znana širokemu krogu ljudi, sosedom, ki so sami imeli pse, kmetom, vrtnarjem, voznikom, šolarjem. Lytchett je bila Nekdo, osebnost. Norah je bila nihce, sirotek brez gospodarja.

Taka sprememba ne doleti vsakega psa.

To je sprememba, ki se vsakemu psu zgodi drugače. Ali pa se sploh ne zgodi. Vendar se mora zgoditi. Vecinoma psi začno svojo življenjsko pot kot sirotki. Le redki pripadajo komu, preden se skotijo. Vecina mora čakati, da jih izberejo ali dajo ali prodajo kot drobcene kužke ali kot odrašcajoce pse kot Norah, ki je postala Lytchett.

Na teh straneh so zgodbe o premnogih Lytchett in Norah, ki pa imajo druga imena: o psih, ki so namenoma ali po nakljucju pripadali vec gospodarjem ali gospodaricam. Vcasih zgodbo pripoveduje lastnik, vcasih se zgodba razvija sama.