Temeljne razlike so razvidne že iz definicij obeh čustev.
Strah je reakcija na konkretno in takojšnjo grožnjo ali na nevarnost bližnje in neizogibne fizične škode (Kovačev, 2004).
Je čustvo, ki je povezano z nevarnostjo. Ljudje doživljajo strah, kadar verjamejo, da niso dovolj sposobni, da bi se spopadli z nastalo situacijo, saj naj bi presegla njihove zmogljivosti (Milivojević, 1999, po Smrtnik Vitulić, 2004).
Glavni dejavniki, ki izzovejo jezo pri odraslem človeku,
pa so poskusi razvrednotenja ali žalitve ter oviranje pri doseganju njegovega cilja (Kovačev, 2004).
Taka dejanja subjekt pogosto oceni kot zlonamerna in jih doživlja kot grožnjo lastni ego-identiteti, ne glede na to, ali se teh svojih doživljajev zaveda in jih prizna ali ne.
Jeza se ne pojavi le tedaj, ko nekdo posamezniku prepreči doseganje cilja oz. frustracijo,
bistveno večjo težo ima namreč subjektov občutek ogroženosti lastne identitete.
Jezo doživljajo ljudje večinoma takrat, ko ocenijo, da nekdo neupravičeno ogroža njihove pomembne želje ali vrednote.
Bistvena razlika v opredelitvah strahu in jeze je v tem,
da se pri doživljanju jeze človek počuti dovolj močnega, da nekaj spremeni,
pri doživljanju strahu pa ne.
Razlika med strahom in jezo
Strah nas sili v beg pred ogrožajočo situacijo, jeza pa v spopad z njo.
Tako se pri strahu spodbudijo popolnoma nasprotne akcijske tendence kot pri jezi (Kovačev, 2004).
Glavna akcijska tendenca, ki se pojavi pri doživljanju jeze je težnja k napadu na osebo (ali več oseb), ki je odgovorna za žalitev ali škodo.
Vendar je težko oceniti zapovedovalno vrednost tega impulza. Nedvomno je človekova težnja k napadu zelo močna, morda celo univerzalna, vendar jo ima posameznik pogosto pod strogim nadzorom, ali pa jo preoblikuje v kaj drugega.
Akcijske tendence so namreč biološkega izvora, človek pa svoje biološke potrebe navadno zavestno, miselno uravnava.
Svoje agresivne tendence navadno realizira tedaj, ko je prepričan v njihov uspeh.
Pri doživljanju strahu in anksioznosti pa se pojavijo diametralno nasprotne tendence.
Subjekt teži k izogibanju ali begu iz ogrožajoče situacije. Pri doživljanju strahu gre za neposredno in konkretno nevarnost od zunaj, tako da ni nobenega dvoma o nujnosti bega pred očitno nevarnostjo.
Pri anksioznosti pa v nasprotju s strahom ni nobene jasno prepoznavne grožnje, ampak se pojavi občutek eksistenčne ogroženosti.
Ker je situacijo v takih primerih težko ali celo nemogoče nadzorovati, je tudi akcijska tendenca brez konkretnega cilja.
Je razpršena in vključuje sicer željo po begu, vendar brez konkretne predstave od česa je sploh treba zbežati.
Zaradi evolucijske povezanosti obeh emocij je mogoče pogosto opaziti občutja tesnobe,
ki spremljajo agresivne vedenjske vzorce.
Odkritja o zlonamernih vzgibih osebe, ki je povzročila frustracijo, lahko namreč povzročijo tesnobo ali strah, ki se v nekaterih primerih še močneje izrazita kot jeza.
Ta pojav je pogost zlasti tedaj, ko je grožnja nejasna in ni mogoče zanesljivo izbrati ustrezne vedenjske strategije za njeno obvladovanje.
Jeza in strah sta povsem različni čustvi, vendar sta med seboj tesno diametralno povezani.
Uvrščamo ju med primarni negativni čustvi, katerih center delovanja sta avtonomni, še bolj pa centralni živčni sistem.
Obe čustvi se pojavita ob doživljanju frustracijske situacije, od ljudi pa je odvisno, kako si bodo to razlagali.
Če se počutijo dovolj močni, da problem rešijo, bodo doživljali jezo,
če pa ne bodo zaupali v svoje sposobnosti in se jim bo zdela situacija nerešljiva, bodo postali prestrašeni.
Različni oceni situacije vodita tudi v povsem nasprotni reakciji.
Strah sili ljudi v beg, jeza pa v spopad.
Čustva pa niso samo stvar vsakega posameznika, ampak so tudi pomemben del socialne interakcije.
Izrazi jeze na obrazih drugih ljudi nas silijo k umiku,
izrazi strahu pa nam dopuščajo približevanje, saj se pri tem sami ne počutimo ogrožene.
Jeza in strah sta tudi evolucijsko precej povezani čustvi,
saj je mogoče pogosto opaziti občutja tesnobe, ki spremljajo agresivne vedenjske vzorce,
še posebno takrat, ko je grožnja nejasna ali ko je frustracijo povzročila oseba z zlonamernimi vzgibi.
Jeza in strah različno vplivata tudi na naše dojemanje sveta, saj so ljudje pod vplivi jeze bolj optimistični pri napovedi izidov tveganja
in so na splošno bolj nagnjeni k sprejemanju tveganih odločitev. Pri osebah, ki v neki situaciji doživljajo strah, pa je ravno obratno.
Komentarji