Davno v začetku sveta je živela ptica, imenovana Feniks (in še vedno se skriva nekje v puščavi). Nekega dne je sonce pogledalo dol in videlo veliko ptico, ki je z zlato-rdečimi peresi zaslepilo celo njega in zavpilo:
“Veličastni Feniks, ti boš moja ptica in živel boš zavedno!”

Feniks je bil presrečen ob teh besedah. Dvignil je glavo in zapel:”Sonce,veličastno sonce, za vedno ti bom pel!”

A Feniks ni bil dolgo srečen. Njegova peresa so bila prelepa in vsi so ga lovili v upanju, da bi dobili nekaj tistih čudovitih, blestečih peres.

“Ne morem živeti tukaj”, je menil Feniks in poletel daleč proč na vzhod, kjer zjutraj vstaja sonce. Feniks je dolgo letel in prispel v oddaljeno puščavo, kjer ni bilo ljudi in tam je Feniks živel v miru in pel svoje pesmi soncu.

Skoraj petsto let je minilo in Feniks je bil še vedno živ, a star. Pogosto je bil utrujen in izgubljal je svojo klenost; ni več zmogel poleteti tako hitro, visoko in daleč kot nekoč: “Nočem živeti tako”, je razmišljal Feniks, “Hočem biti mlad in močan.”

Feniks je dvignil glavo in zapel: “Sonce, veličastno sonce, naredi, da bom zopet mlad in močan!” a sonce se ni oglasilo, zato se Feniks odloči,da se vrne v kraj, kjer je živel v začetku. Letel je čez puščavo, hribe, doline in visoke gore.

Potovanje je bilo dolgo in naporno in ker je bil Feniks star in šibak, je moral pogosto počivati. Ker je imel oster občutek za voh, posebej za zelišča in začimbe, je vsakič, ko je pristal, zbiral kose cimetove skorje in vseh vrst aromatičnega listja. Nekaj jih je nesel pod peresi, nekaj pa v krempljih. Ko je le prispel na kraj, ki je bil nekoč njegov dom, je pristal na visoki palmi.

Prav na vrhu drevesa je zgradil gnezdo iz cimetove skorje in ga pokril z aromatičnimi listi ter drevesno smolo mire, ki jo je nabral na drevesu nasproti. Miro je oblikoval v jajce in ga na hrbtu prinesel v gnezdo. Zdaj je bilo vse pripravljeno.

Feniks je sedel v svojem gnezdu, dvignil je glavo in zapel: “Sonce, veličastno sonce, naredi me spet mladega in močnega!” Tokrat je sonce slišalo pesem; Feniks je vdano sedel v svojem gnezdu in nanj so padali čudoviti žarki.

Nenadoma je preskočil blisk svetlobe in Feniks je postal velik zubelj ognja. Čez nekaj časa so plameni dogoreli.Drevo ni bilo ožgano,le Feniksa ni bilo več, ostal pa je srebrno-siv pepel v gnezdu.

Iz dna pepela se je dvigal mladi Feniks. Stegoval je vrat in širil krila ter rastel, rastel, dokler ni bil enako velik kot stari Feniks. Odletel je nazaj v puščavo, kjer še vedno domuje, a vsakih petsto let, ko začuti, da postaja šibek in star, odleti na zahod k isti gori, kjer zgradi aromatično gnezdo na vrhu palmovega drevesa in ga sonce spremeni v plamen.

In Feniks vedno znova vstane iz pepela močan in mlad.

(Feniks je v egipčanski mitologiji mistična ptica, ki je posvečena bogu Ozirisu; Feniks je tudi ptič okrevanja. Je ptica, ki je utelešenje Raaja, in vsakih 500 let zgradi gnezdo in se sežge; iz njegovega pepela pa vzleti nov, pomlajen feniks. Po nekaterih virih naj bi imel zdravilne solze in sposobnost zdraviti poškodbe in rane, ki so mu jih zadali sovražniki).

FENIKS