Star, slaboten, onemogel mož je živel v hiši svojega sina, njegove žene in štiriletnega vnuka. Starčeve roke so se tresle, njegov pogled je bil zamegljen in korak opotekajoč in negotov. Vsa družina je jedla skupaj pri isti mizi. Toda dedkove tresoče roke in opešan vid so te obrede napravili zelo težavne. Kroglice graha so se kotalile iz njegove žlice in hrana se je stresla po tleh. Ko je segal po kozarcu, je s svojimi nemirnimi rokami razlival mleko po mizi, prtu in po tleh. Sina in njegovo ženo je ves ta nered začel močno dražiti in jeziti. Tako sta v kotu kuhinje postavila posebno, majhno mizo. Dedek je jedel sam, medtem ko so ostali skupaj lahko mirno uživali v jedi. Ko je dedek razbil nekaj krožnikov in kozarcev, sta mu zakonca začela hrano nalagati v leseno posodo. Kadar se je družina ozrla proti dedkovi mizi, so včasih opazili solzo v starčevih očeh. Kljub temu so bile edine besede sina in njegove žene le stroga svarila, kadar mu je na tla padel nož ali hrana iz krožnika.

Štiri letni sine je vse to tiho opazoval. Nekega večera, pred večerjo, je oče opazil, da se njegov sin na tleh igra z lesenimi kockami. Sladko je vprašal svojega otroka:
»Kaj lepega boš napravil iz tega, srček?«
Enako sladko se je odzval otrok:
»Oh, delam majhno leseno posodo za vaju z mamico, iz katere bosta lahko jedla, ko bom jaz zrasel.« Otrok se je nasmehnil in nadaljeval z delom.

Njegove besede so tako močno zadele očeta, da je ostal onemel. Tisti večer je prijel svojega očeta za roko in ga nežno vodil nazaj do glavne jedilne mize. Do konca dedkovih dni so jedli vsi skupaj kot velika družina. In naenkrat se niti sin, niti njegova soproga nista jezila, ko je dedku na tla padel krožnik, hrana ali se razlil kozarec pijače po mizi.

Otroci so neznansko dojemljivi. Modri starši ugotovijo, da prav vsak dan postavljajo temelje, na katerih bodo v prihodnosti stali njihovi otroci – in morda tudi oni sami.

zgodba

Delite