Neko dekle je na velikem letalšču čakalo na polet. Ker se je čakanje zavleklo, si je kupila knjigo, da bi ji čas hitreje minil. Kupila si je tudi vrečko piškotov. Sedla je v čakalnico, da bi lahko v miru brala. Poleg nje je sedel mož, ki je odprl revijo in tudi začel brati. Ona je mirno brala in si postregla prvi piškot iz vrečke. Takoj je tudi mož poleg nje vzel enega. Postala je nejevoljna, toda rekla ni ničesar. Pomislila je: “Kako je nesramen. Če bi bila bolj odločna, bi mu eno prisolila, da bi si zapomnil za vedno.”
Vsakič, ko je vzela piškot, je tudi on vzel enega. Bila je tako ogorčena, da sploh ni vedela, kaj storiti. Ko je v vrečki ostal samo še en piškot, je pomislila: “Kaj bo pa zdaj naredil ta brezobzirneľ?” Mož pa je razdelil zadnji piškot na dva dela in ji z nasmehom ponudil zadnjo polovico. To pa je bilo že preveč. Začela je pihati od jeze. Zaprla je knjigo, pograbila stvari in odšla v prostor za vkrcanje. Ko se je v letalu, že umirjena, udobno namestila na svojem sedežu, je odprla torbo in z začudenjem zagledala še zaprto vrečko piškotov. Bilo jo je pošteno sram, ko je doumela svojo zmoto. Pozabila je, da je piškote dala v torbo . Mož pa je z njo delil svoje piškote, ne da bi postal jezen, živčen, nejevoljen ali vznemirjen, medtem ko je bila ona vsa iz sebe, ker je mislila, da jesta njene piškote. Zdaj pa ni bilo več časa za razlage in opravičevanje.
Kolikokrat v življenju jemo piškote drugih, pa se tega ne zavedamo. Preden si ustvarimo mnenje in obsojamo druge, raje dobro premislimo. Morda stvari niso čisto take, kot si predstavljamo mi.
V življenju so stvari, ki so za vedno nespremenljive:
– dejanje, ki smo ga storili;
– dejanje, ki ga nismo storili;
– beseda, ki smo jo izrekli;
– priložnost, ki smo jo zapravili;
– čas, ki je potekel.
Naj bodo dejanja v življenju prava, besede modre in dobre;
NE ZAMUJAJ PRILOŽNOSTI IN NE ZAPRAVLJAJ ČASA …
Komentarji