Obstaja ljubezen,
Katero ne opaziš; zato ker se ona tako nežno dotakne našega hladnega     vsakdanja, da ga nebi zmogla spremeniti vse dokler ji ne ponudimo roke.

Obstaja ljubezen,

Katera se vije kod tornado in po kateri ostanejo samo razbite sanje in     preostanek življenja.

Obstaja ljubezen,
Katero čakaš dneve, mesece, tedne in leta, pa ona nikoli ne pride, kot da ne obstaja.

Obstaja ljubezen,
Katera okleva, ali naj preide preko praga sedanjosti. Včasih to tudi stori. A včasih preprosto ostane v prihodnosti. Pogosto – zavedno.

Obstaja ljubezen,
Katera se zgodi ali ne, spremeni svet, ruši zidove, dela čudež za čudežem.

Ta ljubezen včasih zelo boli, a včasih zelo osreči. Včasih te vodi, a kdaj pa kdaj je slepa. Včasih te celo ubije, ampak samo zato, da bi se ti ponovno rodil. A včasih te za vedno pogubi.

Takšno ljubezen nemoreš ustvariti; ne moreš je niti iskati. Ob takšni ljubezni ne moreš tudi biti ravnodušni.

Kadar se zgodi, boš preprosto vedel, d je to ONA. Vedel boš, da je pred teboj nova življenjska pot. Vedel boš, da ne bo več enako kakor prej. Vedel boš, da tudi kar boš sam, ne bošveč isti kakor prej.

To je prava ljubezen, tista ki ostane. Četudi te nekega dne zapusti, bo del nje ostal skrit po kotičkih tvojega srca in z melanhonijo te spominja nanjo.

Ostaja v pogledu in v solznih očeh. Ostaja v sanjah nočeh, v spominih čez dan. Ostaja istočasno in v preteklosti in v sedanjosti, a tudi v bodočnosti.

Zato ker samo LJUBEZEN to zmore.