Izkušnje zadnjih dni, so me naučile, da nekje v nas vendar je moč, da vztrajamo, da se ne predamo.
Ko sem najšibkejša, moram biti najmočnejša.
Včeraj sem opazovala sonce. Sonce po dežju. Nenavadno prijetno se mi je zdelo. Toplo. Svetlo. Tako drugačno vsebino je dobilo življenje. Tako preprosto je bilo vse.
Počutila sem se, kot bi me sonce objemalo s svojimi toplimi žarki. Sonce me je tolažilo. Spet sem dihala. Globoko. Počasi. Povsod je dišalo … Dišalo je življenje samo. Tako preprosto je to, ko spet posije sonce.
Preprosto je biti srečen, ko je vse popolno in težko ti je v tistih dneh, ko si na dnu. Te dneve sem bila … kaj pa vem, kje sem sploh bila, oziroma, kje v slednjih dneh sploh nisem bila. Razpoloženje se je spremenilo v trenutku, ko sem zelo težko dihala. Misliš, da je to le za hip. Kmalu dojameš, da to ni samo trenutek, da se soočaš s posledicami bolezni. V strahu se ti vse sesuje. Vsa upanja, vsa moč. Vsa volja, vsa pričakovanja. To so trenutki, ko si sam, sam z vsemi svojimi ovirami. Sami si in tako nemočen. Sam si z željo po svobodi. Svobodi – da preprosto dihaš.
Na dnu vseh teh nemoči se kljub temu prižge lučka. Naj bo še tako majhna, je v tistem trenutku največja. Upanje. Saj bo. Saj mora biti. In razpoloženje se poigrava, kot bi te zibalo.
Lučka, ki mene spremlja
Ko govorim o lučki, mislim na svoje misli. Pozitivne misli. Misli, katerim sem podarila življenje. In katere podarjajo življenje meni. Podarjajo mi vsak dih. Vsak moj utrip.
Z vsemi svojimi močmi vsako jutro sedem za računalnik. Vsaj ob 6.00 zjutraj, da zapišem prvo misel. Zato vstanem malo po peti uri, da uspem vse postoriti, čeprav bi lahko spala, dokler bi želela. Ne vem točno, koliko let to počnem, ampak tako živim. Predana sem temu delu. Opravljam ga z veseljem. Vanj vlagam svoj prosti čas. Vlagam svoje misli. Svoje izkušnje. Vanj vlagam svoje življenje. Vse svoje moči in vso svojo ljubezen.
Zdaj, ko sem se prebila, čez to izkušnjo, sem ponovno dojela, da ljudje, ko preživimo najtežje trenutke, dejansko pridobimo največjo moč. Moč svojega zavedanja in celo knjigo novih modrosti.
Spoznala sem, če mi je na eni strani življenje pilo moč, mi je na drugo stran nasulo toliko nove energije in želje po čudovitih trenutkih življenja, ki jih lahko ustvariš, samo sam. Danes sem tako polna energija in tako srečna. Moj edini razlog za to je, da dihaaam … Počasi in globoko.
Ko se v zavedanju življenja prebudiš in veš, da je vse, kar je pomembno v tebi in ne v drugih. Ne v odnosu z drugimi ljudi. Ne v materialnem svetu. Ampak v zdravih in preprostih trenutkih.
Sonce ne sije vedno. Tudi jaz ne bom večno sijala. Ampak nekaj, kar je ustvarjeno z vzorom in vztrajnostjo, bo večno sijalo.
Hvala Pozitivne Misli, da ste.
Če vam je bil ta članek všeč, si preberite še Čudež življenja.
Komentarji