Na svetu ni kraja, kjer nas smrt ne bi staknila – pa najsi se še tako vneto oziramo okrog sebe, kakor kadar se znajdemo v kaki neznani in sumljivi deželi…. Če bi bilo kje kako zavetje, kamor bi se lahko umaknili pred udarci smrti, se jaz še malo ne bi pomišljal skriti vanj… Seveda pa je norost že sama misel, da bi ti kaj takega uspelo….
Ljudje prihajajo in odhajajo, tekajo sem in tja in plešejo, nihče pa nikoli ne zine niti besedice o smrti. Vse lepo in prav. Toda ko smrt vendarle pride – po nje same ali pa po njihove žene, otroke ali prijatelje – in jih zaloti niznenadene in nepripravljene, kakšni viharji čustev jih zajamejo, koliko je krikov, gneva, obupa!…
Da bi torej smrti vzeli njeno najmočnejše orožje, ravnajmo drugače, kot je v navadi: snemimo ji plašč tujosti, obiskujmo jo, navadimo se njene bližine; na nič drugega ne mislimo češče kakor nanjo… Nič ne vemo, kje nas čaka; pričakujmo jo torej vsepovsod. Navajati se na smrt pomeni navajati se na svobodo. Človek, ki se je naučil umreti, se je ‘odučil’ biti suženj.
MONTAIGNE
Komentarji