Nekoč je bil Nesredin razpoložen za modrovanje in je glasno razmišljal:
‘‘Življenje in smrt – kdo ve, kaj sta?’‘
Njegova žena, ki je imela opravke v kuhinji, ga je slišala in mu rekla:
‘‘Vi moški, vsi ste enaki – čisto nepraktični. Vsakdo pač ve, da je človek mrtev takrat, ko mu udje otrdijo in postanejo mrzli.’‘
Nesredina je prav presenetila ženina praktična modrost.
Ko je bil nekega zimskega dne zunaj v snegu, je začutil, da so mu roke in noge od mraza otrple in otrdele.
‘‘Nedvomno sem zdaj mrtev,‘‘ je pomislil. Nato ga je prešinila druga misel:
‘‘Kaj pa potem hodim naokoli, če sem mrtev? Moral bi leči na tla kot vsi spodobni mrliči.’‘
In je tako storil.
Kako uro pozneje je tam mimo prišla skupina popotnikov in našli so Nesredina, ležečega v snegu ob cesti. Začeli so se prerekati, ali je živ ali mrtev. Nesredin si je iz vsega srca želel, da bi jim zavpil: ‘‘Bedaki, kaj ne vidite, da sem mrtev?
Ali ne vidite, da so mu udje otrdeli in postali mrzli?’‘ A spomnil se je, da mrtvi ljudje ne smejo govoriti, zato je obdržal jezik za zobmi.
Popotniki so se naposled odločili, da je mož mrtev. Zadeli so si truplo na rame, da bi ga odnesli na pokopališče in pokopali. Niso še dolgo hodili, ko so dospeli do križpota. Ponovno se je med njimi vnel prepir, tokrat o tem, katera cesta pelje proti pokopališču.
Nesredin se je zadrževal, kolikor se je mogel, a nazadnje se ni mogel več premagati in je rekel: ‘‘ Dovolite, gospodje, pot, ki vodi na pokopališče, je na vaši levi. Vem, da se od mrtvih ne pričakuje, da bi govorili, a pravilo sem prekršil samo tokrat in zagotavljam vam, da ne bom več izustil niti besede.
Nauk:
Kadar resničnost trči ob okorelo prepričanje, resničnost potegne krajši konec.
Komentarji