Budistična zgodbica z zabavno podobo pripoveduje o mladem kitajskem učenjaku Čuju, ki se je s prijateljem odpravil na sprehod v gore. Tam sta naletela na ruševine templja, kjer je med podrtimi zidovi puščavniško živel star menih.
Ko je zagledal obiskovalca, si je starec popravil ogrinjalo in se prizibal k njima, da bi jima razkazal razvaline. Bilo je nekaj kipov nesmrtnih, pa tudi, tu in tam na porušenih zidovih, nekaj slik ljudi in živali, ki so bile kakor žive, in tudi nekaj cvetličnih prizorov.

Ču in njegov prijatelj sta bila očarana, zlasti pa, ko sta visoko na enem od zidov zagledala sliko zelo lepega mesteca z ljubkim dekletom, ki je stalo v ospredju s cvetlicami v naročju.

Njeni lasje so bili spuščeni, kar je pomenilo, da ni poročena, in brž ko jo je Ču zagledal, se je na moč zaljubil vanjo. Popolnoma se je zatopil v ljubki smehljaj na njenih ustnicah, ko – z močjo zvitega starega meniha, ki je pomislil, da bi ga naučil kozjih molitvic – se je nenadoma znašel na mestni uličici pred lepim dekletom.

Veselo ga je pozdravila in popeljala na svoj dom. Takoj sta se prepustila strasti in njuno ljubezensko razmerje se je nadaljevalo nekaj dni. Njene prijateljice so odkrile, da živita skupaj, smejale so se, ju dražile in ji rekle: »Zakaj so tvoji lasje še vedno spuščeni?«

Prinesle so posteklene lasnice, in ko so bili njeni lasje speti na glavi, je bil Ču bolj zaljubljen kot prej. Kakorkoli, nekega dne se je na ulici razlegel strašljiv hrušč glasov, rožljajočih verig in zamolklo topotanje škornjev, tako da sta planila k oknu in zagledala skupino cesarjevih častnikov, ki so lovili neprijavljene tujce.

Prestrašeno dekle je reklo Čuju, naj se skrije, kar je tudi storil. Skril se je pod posteljo. Ko pa se je zunaj razlegel še hujši ropot in je planil izpod postelje k oknu, da bi pogledal, kaj se dogaja, je nenadoma ugotovil, da njegovi rokavi plahutajo in spoznal je, da je priletel iz slike in leti po zraku k prijatelju in staremu menihu, ki sta bila spodaj. Stala sta, kjer so še pred nekaj trenutki stali vsi trije, in ko se jima je Ču po pristanku pridružil, sta bila oba s prijateljem na moč osupla. Obrnila sta se k menihu po razlago.

»Videnja se porodijo in umirajo v tistih, ki jih vidijo,« jima je dejal. »Kaj naj reče star menih?« Vendar je dvignil oči, onadva pa njune, k sliki. In veste kaj? Dekletovi lasje so bili speti.

Joseph Campbell MITI, PO KATERIH ŽIVIMO

Kategorizirano v:

Zgodbe za dušo,

Zadnja posodobitev: 26/07/2019

Označeno v:

, ,