Nekoč je k Buddhi prišla starka in ga vprašala, kako naj meditira. Odvrnil ji je, naj ostane pozorna na sleherni gib svojih rok, medtem ko vlači vodo iz vodnjaka, saj je vedel, da se bo, če bo to res počela, prej ali slej znašla v stanju pozornega in širnega spokoja, ki ni nič drugega kot meditacija.

Vadba v pozornosti, v vračanju raztresenega uma domov oziroma v ožariščenju različnih vidikov našega bitja se imenuje ‘ostajanje v miru’ ali ‘vztrajanje v spokojnosti’. Z ‘vztrajanjem v spokojnosti’ dosežemo troje:

Prvič, vsi razdrobljeni vidiki nas samih, ki so si nenehno v laseh, se umirijo, zlijejo in postanejo ‘prijateljski’. V tej umiritvi se začnemo bolje razumevati, včasih pa dobimo celo bežen uvid v sij svoje prave narave.

Drugič, vadba v pozornosti razprši našo negativnost, agresivnost in viharna čustva, ki so se v nas nemara krepili več življenj.

Pri tem je pomembno predvsem to, da imamo ta občutja, namesto da bi jih zatirali ali se jim uklanjali, nenehno pred očmi, z njimi vred pa tudi misli in sploh vse, kar se porojeva v nas, ter da na vse to gledamo s kolikor mogoče odprto in široko dopustljivostjo in velikodušnostjo.

Tibetanski učitelji pravijo, da ima ta široka velikodušnost okus po brezmejnem prostoru, tako toplem in prijetnem, da se v njem počutite kakor v varnem in udobnem zavetju.

S tem da ostajamo odprti in pozorni in uporabljamo eno izmed tehnik, ki so navedene kasneje v knjigi in s katerimi se v umu čedalje bolj osrediščate, se naša negativnost polagoma razkraja; začnemo se počutiti dobro v sebi, ali kakor pravijo Francozi, počutite se dobro v svoji koži. To prinaša mir in globoko ugodje. To vadbo imam sploh za najbolj učinkovito obliko zdravljenja in samozdravljenja.

Tretjič, ta vadba odstira in razkriva bistvo našega Dobrega srca, saj odstranjuje in raztaplja neprijaznost oziroma vsakršno škodo, ki nastaja v nas. Šele ko odstranimo to škodo oziroma poškodbo v sebi, lahko postanemo koristni za druge.

Z vadbo torej, s tem da počasi odstranjujemo neprijaznost in vsakršno temo iz sebe, dovoljujemo svojemu resničnemu Dobremu srcu, se pravi tisti temeljni dobroti in ljubeznivosti, ki sta naša resnična narava, da prisvetita na dan in nas obdata s toplim podnebjem, v katerem lahko vzcveti naše pravo bitje.

Zato, vidite, meditaciji pravim urjenje v spokojnosti, vadba v nenasilnosti in edina prava in najpomembnejša razorožitev.

S. Rinpoche
meditacija

Delite