Ni res, da obstajajo štiri strani neba. Obstaja samo ena in ime ji je LJUBEZEN. Če bi bilo več te ljubezni v mojem življenju, če bi jo prepoznavala in znala in mogla darovati drugim, potem teh vrstic danes verjetno ne bi bilo.
Ker bi znala prej oprostiti tistim, katerim bi bilo treba oprostiti (ali pa bilo oproščanje nepotrebno), znala bi pobožati, ko bi bil čas za božanje, poljubiti, kar bi potrebovalo mojega poljuba, z veseljem bi dala iz sebe drugim, kar bi potrebovali. A iz sebe lahko damo samo tisto, kar je v nas. Česar ni, ne moremo poklanjati dalje.
Ljubezni ni nikoli dovolj in nikoli preveč. Ljubezen ima več imen, nahaja se v različnih oblikah, čeprav je ena in ista: v najnežnejšem otroštvu, v šoli, v času odraščanja, ko se pojavijo prve »prave ljubezni« na faksu, nato v zakonu, pa v družini, med prijatelji, pa seveda tista ljubezen do naših otrok.
Ljubezen je vedno tu, vedno je na dosegu naše roke, našega srca, a zgodi se, da je ne prepoznamo ali pa se nam ponuja v obliki, ki nam mogoče (tisti trenutek) ni všeč. In tudi, če jo prepoznamo, je včasih ne znamo ceniti, ker kar imamo na dosegu roke, nam je lahko brez vrednosti. In ker ne znamo ceniti tistega, kar imamo, se ta silna ljubezen, za katero v različnih oblikah vsi prosimo, molimo, si jo želimo, o njej sanjamo, ne dotakne našega srca.
In srce čuti praznino in ta praznina postaja vse večja, vse hujša, pa jo poskusimo zatrpati z novimi oblekami, nakitom, gledanjem televizije, branjem knjig, potovanji, tudi z meditiranjem.
a se nam na trenutke dozdeva, da se tako lažje prebijamo skozi minute in dneve, vendar spet pridejo dnevi in meseci, ko nas ne more nič popolnoma zadovoljiti. Kljub temu, da imamo topel dom, ljubečega in pozornega partnerja, krasne otroke, tudi zdravje je kar v redu in celo s svojim zunanjim izgledom smo kar zadovoljni.
In pred nami je še celo življenje. A vseeno čakamo, da se v tem našem življenju zgodi nekaj, kar naj bi nas nekako iznenadilo, prebudilo, kar bo preprečilo naša nevesela jutranja zbujanja, odneslo občutek, da je bolje prespati cel dan kot se spoprijeti z življenjem, da bomo ušli poslušanju že znanih zgodbic in brezveznih drobnarij.
In tako se počasi oddaljujemo od sebe… a vsak hip bi se lahko vrnili, sprejeli življenje tako kot je, aktivno delovali v njem, se radovali vsakega trenutka sreče v vsakem novem dnevu.
Ker: dokler hodimo, dihamo, se smejemo in jočemo, sadimo cvetje in ga opazujemo v njihovi rasti in se veselimo njegovih cvetov, uživamo v umetnos
smo živi………
Komentarji