Dostikrat smo lahko nehote kritični, zlobni in neljubeči. Okoliščine življenja
včasih presegajo naše duhovne moči in v srcu preprosto več ne najdemo prostora
za prijaznost…
Nikakor ne moremo pozdraviti duha drugega človeka.
Ko se znajdemo izgubljeni v breznu neljubečnosti – ko vzkipimo, ko
smo sarkastični, ko loputamo z vrati – se moramo zavedati, da so vse
to znaki, da smo prenehali imeti radi tudi sebe.
Nase ne gledamo več s sočutjem,
ki bi ga, ko bi se zmogli znova povezati z njim, lahko nudili tudi drugim.
Naj bo danes vaša osebna dolžnost, da si izkažete malce nežne
pozornosti.
Resnica je, da lahko svoje bližnje ljubimo le,
če imamo najprej resnično radi sebe.
Komentarji