Če tarnam na ves glas, mi gre vedno slabše. S črnimi mislimi prikličem nadse še večjo nesrečo.

Živeti moram danes, kar je bilo je bilo – saj vendar ne morem ničesar spremeniti. Samo lino za obujanje lepih spominov si pustim odprto in nočem si beliti glave s tem, kar bo jutri.

Kaj imam danes?

Zdravje.
Sonce na nebu.
Hrano in pijačo.
Otroka, ki se mi smehlja.

Cvetje, ki mi krasi dom.

Morda iščem srečo
mnogo predaleč.
Podobno je z očali.
Ne vidim jih,
pa na nosu mi tičijo.
Tako blizu!

Ne pozabi na veselje

Phil Bosmans

author-sign