Življenjski prostor starca se je skrčil na majhno stanovanje v vrhu stolpnice. Še za kratek sprehod se je vedno redkeje odločal. Kar ga je še vezalo na zunanji svet, je bil le balkon in televizor, pa le tega je vklopil zgolj za poročila ali kakšen prispevek o naravi. Vedel je, da mu nikamor več ni treba iti, da je že tam. Zavedal se je tudi, da je veliko poti naredil brez potrebe, da je bil vedno TAM, pa kjerkoli je že bil.
Ne, dolgčas mu ni bilo. Na balkonu je imel manjši teleskop. Iz stolpnice je bil precejšen del manjšega mesta kot na dlani: cerkev, spominski park (nekdanje pokopališče), magistrat, klavnica – vsi kraji, kjer se je kaj dogajalo. Seveda se je ponoči videlo tudi zvezdno nebo v neizmernem vesolju.
Edino delo, ki mu je še ostalo, je bilo krmljenje golobov. Škoda se mu je zdelo hrane, ki mu je ostajala, pa nekaj zrnja je tudi kupil. Sostanovalci so se nekaj časa jezili, a so se umirili, saj čudaku ni prišla nobena beseda do živega.
Nekega dne pa je nastala majhna sprememba. Od nekod se je pojavil nepoznan golobji samček in pregnal vse golobe. Našopirjeno je, s svojim gru – gru, hodil po robu balkona in nikomur več ni pustil blizu. Starec ga je že mislil spoditi, a je v njegovem rjavem očesu opazil neko iskrenje, pa mislil si je tudi, naj se ne meša v naravno, pravo življenje. »Zloba« , kot je imenoval samčka, je tako zagospodaril na robu balkona. Toda dolgo ni bil sam. Pridružila se mu je samička. Njej je pustil, da je jedla ob njem, pa pozneje tudi mladičem, a le dokler niso odrasli. Dve leti zapored so tako odgojili zarod, a tretjo pomlad je ostal Zloba sam. Nekdo je z zračno puško odstrelil samički tačko. Sicer je starec štrcelj pozdravil s šentjanževim oljem, a je izgubila življenje na cesti pred magistratom, kjer je jedla riž, ki so ga razmetali svatje. Pripeljal je avto in le z eno nogo je bila prepočasna.
Cel teden ni bilo Zlobe na spregled. Z daljnogledom ga je starec iskal po strehah bližnjih hiš – nazadnje ga je zagledal na pločniku pred magistratom. Strmel je v perje, ki je ostalo od samičke. Ni razumel smrti… Kljub tolikim letom je tudi starec ni razumel, pa ne zgolj smrti, tudi marsikaj drugega ne. Ni razumel pogledov živali pred klavnico, ne ustrelitev očeta v rani mladosti, pohlepa ob izgubi domačije, toliko ljubezni, ki je odšla z materjo, ženo, prijatelji…
Starec je bil že zelo star in še vedno ni doumel, zakaj je potrebno toliko gorja, tudi za tiste, ničesar krive. V nekih računih je bilo, po njegovem, nekaj hudo narobe; saj je gospoda od nekdaj jedla golobčke v rižoti…
Sedmi dan odsotnosti Zlobe, je popoldne zadremal. Mislil je, da sanja, ko ga je nekaj kljunilo v roko. Na robu fotelja je zagledal Zlobo. Komaj ga je prepoznal. Bil je razmršen, shujšan, smrdeč, in s toliko žalosti v rjavem očesu. Pustil je, da ga je skopal. Tudi pojedel je nekaj… Starec je imel balkonska vrata odprta. a Zloba ni več odšel. Ob popoldnevih sta skupaj dremala in se potem pogovarjala. Da, pogovarjala sta se. (V starih bukvah piše, da prav stari in dobri ljudje dobijo posebno milost in se lahko pogovarjajo s čimerkoli, celo sami s seboj – menda bo že res.)
Življenjski prostor starca se je še bolj skrčil; celo na balkon je šel poredko. Dovolj mu je bilo, da se je perjasta ljubezen podrgnila ob roko in nastavila glavo, da jo je čohal…
Šele zdaj je doumel, kako je bilo, kljub tegobam, vredno živeti naprej, živeti zaradi te nove ljubezni, saj je začutil, da je tam v trepetajočem, krvavem osrčju, ostalo še vse tako mehko čuteče, kot je bilo takrat, ko je še čisto mlad videl kravo pred klavnico, ki ga je pogledala s prestrašeno žalostnimi očmi.
Komentarji