Dedkova Škatla. Ja, prav moj dedek in njegova Škatla sta vzrok, da sem  v svoje življenje, privabila toliko Škatel in jim dala poseben prostor.

V spalnici, na najvišji polici omare, je imela svoj prostor, ta posebna Dedkova Škatla. Mogoče je bila prav zato tako posebna, ker je bila meni zelo nedosegljiva. Večkrat sem se skrivaj,  skušala pritihotapiti do škatle. Pa mi ni uspelo. Bila sem premajhna in tudi stol, na katerega sem stopila, ni pomagal. Saj ne, da nisem vedela, kaj smem in kaj ne, a škatla je le bila škatla. Danes sem hvaležna, da mi je moja majhnost, onemogočila brskati po dedkovi škatli, saj bi tako najbrž izgubila to čarobno moč. Dan za dnem sem moledovala in spraševala :”Deda greva pogledat tvojo škatlo?” Pa se dedu ni ljubilo tako pogosto. Tako je tudi s tem pripomogel, k večjemu veselju, kadar sva, pa vendar brskala po njej.

V Škatli so bile spravljene prave stvari. V njej je bilo nekaj starih fotografij, med njimi tudi jaz dojenčica; pa naš hišni pes Zil, in tudi slika Maršala Tita. Oljna slika, pa par članskih izkaznic, nekaj garancijskih listov, tudi prazni blokci, kakšna strgana križanka, kak članek iz časopisa, zemljevidi Jugoslavije . Tudi kuliji in svinčniki so bili – ogromno za tiste čase. Našle so se tudi karte. Potem so bili prav lepo zloženi dokumenti, ki so bili spomin, na vojne čase dedka. Manjkala ni tudi Vrečka trdih Mentolovih bonbonov. Še danes kadar jih zagledam v trgovini, mi zadišijo po otroštvo.

Kadar pa mi je le uspelo istržiti pogled v škatlo, sem bila deležna najlepših večernih ur. Sedla sva za kuhinjsko mizo in  skupaj pregledovala škatlo. Debatirala sva o vsem, vedno znova in znova. Največ o  tistih časih, ko se je dedek boril in je bil ranjen. Potem so pogovori nanesli na  njegovo  otroštvo, ki ni bilo z rožicami posuto. Ker je bil v škatli tudi zemljevid, sva vedno znova kaj raziskovala in se hkrati učila. Zemljepis je bil  prava zakladnica mojga deda.

Ob fotografijah in priloženih papirjih sva imela prave pogovore.  Škatla je bila zame kakor živa  knjiga pravljic, iz katere so vrele najlepše zgodbe. Takšne prave, tople  zgodbe mojga dedka in naših prednikov. Bila je to otroška debeta. Debata, ki je danes moja bogata dediščina znanja in spominov, ujeta iz najine Škatle.

Mojga dedka več ni. Imamo pa še Škatlo. Ker je bila Škatla nazven uničena, sem potem, ko je ostala nam, podarila eno svojih Škatel in jo napolnila z dedkovimi stvarmi. Da bo čuvala in  grela, njih vrednost , ter bom jaz nekoč nekomu iz nje pripovedovala najlepšo zgodbo.

Škatla stoji v spalnici omare moje babice, na najvišji polici. nastja_klevze

Delite