Bil je topel jesenski večer. Sonce je počasi tonilo v morje. Ob obali se je sprehajal majhen deček žalostnih oči. Bil je žalosten. Zelo žalosten. Stopical je po majhnih kamenčkih in razmišljal o svoji mamici. Že dolgo, zelo dolgo je ni videl. Pa kaj bi razmišljal o njej, si je rekel. Se sklonil in pobral prvi kamenček pred seboj.Zalučal ga je v morje. Takrat pa je ob obalo udaril morski val. Začudeno je obstal in pogledal. Iz morja se je prikazala ribica. In ga ogovorila.


»Kaj ti je, mladi gospodič?«
Fantič je najprej začudeno molčal, nakar je odgovoril.
»Žalosten sem. Zelo žalosten.«
»Zakaj si žalosten?« ga je vprašala ribica.
»Ker me je mama zapustila.« je tiho odgovoril.
»Zakaj te je zapustila?« je bila radovedna ribica.
»Ne vem. Morda me ni imela dovolj rada.« je še vedno žalostno dejal fantič.
»Ne, to že ne more biti res! Mame imajo vse rade svoje otroke.«
»Moja me pa ni imela.« je nadaljeval.
»Te je. Te je. A ti tega ni znala pokazati.« ga je tolažila ribica.
»Zakaj pa je potem odšla?« je postajal fantič radoveden.
»Ker se je bala.« je mirno odgovorila ribica.
»Česa se je bala?«
»Bala se je, da ti ne bo dajala dovolj ljubezni po kateri bi ti hrepenel.« je nadaljevala ribica.
»Saj nočem ljubezni, njo hočem!« je trmasto dejal fantič.
»Ja, že res. Ampak mama je tudi ljubezen. In če je ni znala pokazati, je raje odšla.«
»Ne razumem.«
»Mame so včasih čudne, veš. Včasih mislijo, da niso dovolj dobre za svoje otroke in odidejo.«
»A zakaj?« je nejeverno vprašal.
»Ker si mislijo, da bi jih otroci sovražili.«
»Zakaj?«
»Ker če ne dajo dovolj ljubezni svojim otrokom, mislijo, da so slabe.« je razumevajoče rekla ribica.
»Moja mamica že ni bila slaba.«
»Seveda ni bila. Mislila pa je, da ni dobra mama in je zato odšla.«
»Ampak saj ne potrebujem njene ljubezni, njo bi rad!«
»Razumem. Ampak ona ni tega razumela. In ni razumela tvoje želje. Pa je šla.«
»Aha. Zdaj pa razumem.«
»Kaj razumeš?« je vprašala ribica.
»Razumem. Ona ni imela dovolj ljubezni zame. Moja ljubezen je bila večja od njene. Pa se je tega ustrašila in je šla. Je tako?«
»Tako je, fantič! A se zato ne sekiraj in ne bodi več žalosten. Če imaš dovolj ljubezni, je lahko vsakdo tvoja mamica. Razumeš?«
»Ja, razumem.«
»Kaj razumeš?«
»Razumem. Če imam dovolj ljubezni, sem vseeno lahko srečen. Tudi brez mamice.«
»Tako je. Ljubezen je v tebi. In če jo imaš, jo lahko deliš z drugimi. In drugi ti jo vračajo. Tako osrečuješ sebe in druge. In si srečen.«
»Razumem. Hvala, ribica.« je veselo dejal fantič.
»Hvala tebi.«
»Zakaj meni?«


»Ker si mi dal ljubezen.«
»A sem ti jo. Kako?«
»Ker si poklepetal z mano. Tudi to je ljubezen.
Si vzeti čas za nekoga drugegain ga poslušati.«
je odgovorila ribica in odplavala.

 

 

Kategorizirano v:

Zgodbe za dušo,

Zadnja posodobitev: 07/07/2019