Ko bo prišel dan, ko bom tudi jaz moral zapustiti svet in odplavati v onostranstvo – vendar, še pred tem bom napravil zadnjo potezo in v oporoko zapisal:

“ Draga moja! Na dan mojega pogreba, namesto črnine, obleci zeleno obleko. V lase si posadi rdečo rožo, kakršne sem nekoč samo zate kradel v parkih. Dan, ko bom moral zapustiti svet

Namesto cvetja in prižganih sveč prinesi samo venec iz septembrskega listja. Če se me še kdaj spomniš, pridi, moja draga. Ne žaluj. Ne živi od preteklosti in sanj.

Bila si mi kot angel. A zdaj sem tiho, ležim pod lijanami in nad menoj sta dva metra črne plodne zemlje.

Če se me še kdaj spomniš, me boš našla v predmestju, med pokopanimi samci, v oddelku za tujce.

Prepoznala boš moj grob – edini je brez cvetja. Našla me boš v oddaljenem kotu pokopališča.

Izginila je moja septembrska sreča. V Boga nisem nikoli verjel, temveč samo v življenje in dalnja upanja.

Če res kdaj prideš, ne ostani dolgo, ker te nekdo na dalnji poti čaka, čaka, da mu ponudiš ljubezen in srečo, ki je meni nikoli nisi mogla dovolj!”

Delite
  •  
  •  
  •  
  •  
  •   
  •  
  •