Človeška čustva in lastnosti

Človeška čustva in lastnosti – zgodba za navdih.

Pravijo, da so se nekoč na nekem kraju zbrala vsa človeška čustva in lastnosti. Ko je naveličanost zehala že tretjič, je norost, neumna, kot vedno, predlagala igro: Pojdimo se skrivat. Zvijačnost je dvignila obrvi in neučakana radovednost je vprašala: Kako se to igra? Je pač igra, pripomni norost, kjer si jaz zakrijem obraz in začnem šteti od ene do milijon, med tem se ve skrijete. Ko končam, prva, ki jo najdem, prevzame moje mesto.

Tako se igra nadaljuje. Zavzetost je zaplesala od navdušenja. Veselje je tako poskakovalo, da se mu je posrečilo prepričati dvom in tudi brezčutje, ki ga nikoli nič ne navduši. Toda niso se hotele odzvati vse. Resnica se raje ni skrila. Čemu bi se? Saj jo navsezadnje vedno najdejo. Domišljija pa je menila, de je igra preveč otročja (ni ji bilo všeč, ker igra ni bila njena zamisel). Strahopetnost pa raje ni tvegala. Ena, dve, tri … je začela šteti norost.

Prva se je skrila lenoba, ki je, kakor vedno, poiskala skrivališče pri kamnu ob poti. Vera se je dvignila do nebes in nevoščljivost se je skrila za senco zmagoslavja, ki je splezalo na najvišje drevo. Velikodušnost se skoraj ni mogla skriti, vsak kraj se ji je zdel najprimernejši za eno od prijateljic: lesketajoče jezero najprimernejše za lepoto, pod drevesom bolje za sramežljivost, polet metulja za čutnost, piš vetra prekrasno za svobodo.

Navsezadnje se je skrila v drobni žarek sonca. Sebičnost je takoj našla najboljši prostor zase, bil je prijeten, prezračen … toda samo zanjo. Laž se je skrila na dnu morja (Lažnivka! V resnici je našla svoje skrivališče v mavrici). Koprnenje in želja v sredino vulkanov. Pozabljivost; je pozabila, kje se je skrila … toda to ni najpomembnejše.

Ko je norost preštela do 999.999, ljubezen še ni našla primernega kraja zase; vsi so bili že zasedeni. Dokler ni zagledala rdeče vrtnice in se skrila med njene cvetove. Milijon! je zaklicala norost in začela iskati. Najprej je našla lenobo, samo tri korake proč.

Potem je slišala vero,

ki se je pogovarjala s samim Bogom. Za tem koprnenje in željo, ki sta bila sredi vulkanov. Po naključju je našla nevoščljivost in takoj ugotovila, kje je zmagoslavje. Sebičnosti ni bilo treba iskati,
sama se je pokazala, uboga, skrila se je v osjem gnezdu.