Nekoč je zajc šel po gozdu, kjer je našel leva, zaprtega v kletki. Zasmilil se mu je, zato ga je sklenil spustiti, čeprav je vedel, da levi raztrgajo tudi ljudi. Lev ga je rotil: “Prisežem, da ne bi nikoli pojedel svojega dobrotnika!” In tako ga je dobri zajc izpustil.

Tedaj pa mu je žival rekla: “Kako si mogel verjeti, da sem govoril resnico? Lačen sem, zato te bom pojedel!”
Zajc mu je odvrnil: “Preden me poješ, poslušajva, kaj misli tole drevo.”
Drevo je reklo: “Ljudje so hudobni. Jaz jim nudim zaščito in osvežitev, oni pa me za to odžagajo in ubijejo. Zaradi mene ga, kar pojej!”
Zajc je s pogledom iskal, kdo bi še lahko povedal svoje mnenje njemu v obrambo.
Osel, ki se je pasel nedaleč stran, je dejal: “Ljudje? To so zvite živali! Celo življenje nas izkoriščajo, ko pa smo stari, nas zapustijo. Kar pojej ga,” je rekel levu.
Tedaj je prišla mimo lisica: “Vprašajva še njo,” je rekel zajc, “in če bo ona mnenja, da me pojej, me boš lahko pojedel.”
Lisica je oba pozorno pogledala in rekla: “Vidva se iz mene delata norca: kako je vendar mogel debelušni lev biti zaprt v tako majhni kletki?”
Lev, nekoliko razburjen, je zatrjeval, da govori resnico, in lisica je nadaljevala: “Da, in jaz naj ti verjamem?! Misliš, da sem tako neumna, da ti bom verjela?”
Lev se je razjezil in ji je vso stvar dokazal: stopil je v kletko, lisica pa je brž zapahnila vrata.
Obrnila se je k zajcu: “V življenju ni dovolj, da smo samo dobri, biti moramo tudi nekoliko prebrisani.”
“Bodite torej preudarni kakor kače in nepokvarjeni kakor golobje”

author-sign