Dragi otrok današnjega časa!
Takšen čut imaš za skupnost
in tvoja usta so polna ljubezni do sočloveka!
Kakšen si do očeta in matere?
Govoriš več o njiju kot z njima?
Ali jima govoriš le o njunih boleznih,
o tem, kako staromodne nazore imata,
o pokojnini, stanovanju in zavarovanju?
Ali ju poslušaš, ko ti kaj pripovedujeta?
Ali čutita, da ju imaš rad
in da si jima hvaležen,
ker sta tudi onadva pripomogla k temu,
da imaš visok življenjski standard?
Ali pa si se jima odtujil in ju morda celo sovražiš?
Ravnaš z njima kot z ljudmi,
ki nič več ne razumejo,
ki ne morejo več v korak s časom in
s teboj, ki so ‘odpisani’?
Kdor pozabi na očeta in mater,
se sam obsodi na propad.
Staršem bodi hvaležen.
Nikar jih ne odslovi, ko ti odslužijo.
Phil Bosmans
Rože sreče moraš saditi sam
