Sprehajal sem se kot vsako jutro, ko se je poleg mene ustavil tovornjak z odpadki. Mislil sem si, da bo voznik vprašal za smer. Namesto tega pa mi je pokazal fotografijo srčkanega petletnega dečka.
»To je moj vnuk, Jeremiah,« je rekel. »V bolnišnici Phoenix leži na intenzivni negi.«
Ker sem mislil, da me bo zdaj prosil za nekaj denarja, da bodo lahko plačali zdravljenje, sem prijel za denarnico. Toda on je hotel nekaj več kot denar. Rekel je:
»Kogar le morem, prosim, naj za mojega vnuka zmoli molitev. Bi tudi vi hoteli zmoliti molitev zanj, prosim?«
Zmolil sem. In noben od mojih problemov se mi tistega dne ni zdel pomemben.
Bob Westenberg
Komentarji