Da bi bil srečen
Nekoč je živel človek, ki se mu je v sanjah kdaj pa kdaj prikazoval Bog. To svetlobno bitje je bilo polno ljubezni in miru, da ga je kar spreletaval srh občutka blaženosti. Po takih sanjah, se je vedno prebudil in razmišljal o Bogu. Odločil se je, da če bo kdaj potreboval njegovo pomoč, ga bo takrat, ko se mu bo ponovno prikazal v sanjah, prosil za njegovo pomoč…
…. Tako ga je ob taki priliki prosil, da bi uspešno končal šolo in jo je, da bi dobil službo in jo je, da bi spoznal sebi primerno dekle in jo je, da bi dobil otroke in jih je, da bi dobil boljšo službo in si zgradil hišo in jo je, da bi dobil vnuke in jih je….
Ko je bil že tako star, da je vedel, da bo kmalu umrl, se mu je ponovno prikazal Bog. Človek ga je nagovoril:
»Iskrena ti hvala za tvojo pomoč, vem, da bom kmalu odšel s tega sveta, edino kar si zdaj še želim,
je samo še to, da bi bil srečen.«
Bog, ki je ob njunih dotedanjih srečanjih bil vedno tiho, je tokrat prvič spregovoril:
»Pomagal sem ti, uslišal sem ti vse tvoje prošnje, vendar zakaj si sreče nisi zaželel, že takoj na začetku,
zakaj si s to prošnjo odlašal in čakal skoraj do konca svojega življenja?«
Komentarji