Proces »individuacije« …
Rojstvo jaza: »V tisti čas [otroštva] spada še neko drugo doživetje. Zgodilo se je na moji dolgi poti v šolo iz Klein-Hüningena, kjer smo živeli, v Basel. V nekem trenutku me je prevzel silovit občutek, da sem pravkar stopil iz goste megle z zavestjo – zdaj sem to jaz. Bilo je, kot da je za mojim hrbtom nekakšna meglena stena, pred mano pa ni bilo ničesar. Toda v tistem trenutku sem se rodil samemu sebi. Obstajal sem tudi pred tem, vendar se mi je vse le dogajalo. Zdaj pa sem vedel: zdaj sem to jaz, zdaj obstajam. Prej so z mano delali drugi, zdaj pa sem bil jaz tisti, ki hočem. To doživetje se mi je zdelo neznansko pomembno in novo. V meni je bila ‛avtoriteta’.«
Odkritje anime: »… premišljeval sem, da ‛ženska v meni’ nima svojega govornega središča, in sem ji predlagal, naj uporablja moj jezik. Sprejela je moj predlog in takoj v dolgem govoru razložila svoje stališče.
Zdelo se mi je nadvse zanimivo, da se neka ženska iz moje notranjosti vmešava v moje misli. Najbrž, tako sem si mislil, gre za ‛dušo’ v primitivnem smislu in vprašal sem se, zakaj je duša označena z besedo ‛anima’. Zakaj si jo predstavljamo kot nekaj ženskega? Pozneje sem videl, da gre pri ženski figuri v meni za tipično in arhetipsko podobo v nezavednem pri moškem, ki sem jo označil z ‛animo’. Ustrezno figuro v nezavednem pri ženski sem imenoval ‛animus’.
»Anima ni dogmatična duša, ni anima rationalis [razumska duša, pri Aristotelu], ki je filozofski pojem, ampak je naravni arhetip, ki na zadovoljujoč način povzema vse izraze nezavednega, primitivnega duha, jezikovno in religiozno zgodovino. Je nekaj, kar živi iz sebe, kar nas naredi žive; je življenje izza zavesti, ki se ne more brez preostanka vključiti vanj, ampak zavest ravno nasprotno prej prihaja od njega.Četudi je videti, da animi pripada celota nezavednega duševnega življenja, je vendar le eden izmed mnogih arhetipov. (O arhetipih kolektivnega nezavednega,
Mandala kot pot k sebstvu: »Šele ko sem začel risati mandale, sem videl, da vse, vse poti, po katerih hodim, in vsi koraki, ki se jih lotevam, vodijo nazaj k isti točki, namreč k središču. Postajalo mi je vse bolj in bolj jasno: mandala je središče, izraz za vse poti. Je pot k središču, individuaciji. 
Komentarji