Včasih mislimo, da ni nobenega zmaja več. Nobenega pogumnega viteza, niti ene same princese, ki bi lahkotno drsela skozi skrite gozdove in s svojim nasmehom omamljala srnjad in metulje.
Včasih mislimo, da je naš čas onstran meja, onstran dogodivščin. Usoda je daleč za obzorjem, da so ožarjene sence že davno zdrsnile mimo in jih ni več.
Kako lepo, da se motimo! Princese, vitezi, uroki in zmaji, skrivnost in dogodivščina.
Ne le, da so tu in zdaj, edino oni so od nekdaj prisotni na zemlji!
V našem stoletju so si seveda nadeli druga oblačila. Zmaji so danes v vladnih kostumih in oblačilih poraza ter noši pogube.
Demoni družbe predirljivo vreščijo, vrtinčasto bi strmoglavili na nas, ko bi odtrgali svoj pogled od zemlje in se zazrli kvišku, ko bi se na ovinkih drznili zaviti desno, čeprav nam je bilo rečeno, da moramo zavijati levo.
Tako prekanjene so postale prikazni, da so lahko celo vitezi in princese skriti drug pred drugim, skriti celo sebi.
Kljub temu nas učitelji resničnosti še vedno obiskujejo v sanjah in nam govorijo, da nismo izgubili ščita, ki ga porebujemo pred zmaji, tiste mavrice modrega ognja, ki nas obdaja in ve, kako spremeniti svet, kot bi si ga želeli. Intuicija šepeta resnico. “Nismo prah, magija smo!”
Richard Bach
Komentarji