Angel in deklica -zgodba

Na nekem cvetličnem travniku, ob katerem je tekel bister studenček, je sedel Angel in milo jokal. Mimo je prišla mala deklica, ki se je ravno namenila, da bi nabrala lep šopek. V eni roki je nosila košarico, v drugi roki pa kanglico. Ko je zagledala jokajočega Angela, je stopila k njemu in ga vprašala: – Zakaj pa jokaš Angel? /vedeti je namreč treba,da znajo mali otroci in nekateri redki odrasli, takoj prepoznati Angela, ko ga vidijo./

-Kako ne bi jokal, je odgovoril Angel. – kaj ne vidiš kaj se je zgodilo?!
-Kaj se je pa zgodilo?, je radovedna deklica.
– Poglej vendar dobro glavice vseh teh cvetov! pravi Angel hlipaje.
In deklica se skloni in kaj vidi? Cvetni lističi vseh teh sicer prelepih cvetov, so bili kot zlepljeni in od njih se je cedilo nekaj rumenega in gnusnega.

– Kaj pa je to? vpraša deklica začudeno, -zakaj so pa danes rožice tako čudne, in kaj je to, kar je na njih?

– Kaj ne vidiš ? To so pljunki, nemarni pljunki, ihti Angel, – nekdo je popljuval vse te lepe rože, med katere sem včasih tako rad legel, da si malo odpočijem ta moja nežna krila!

Angel še naprej joče in vsaka solzica, ki pade iz njegovih oči , se spremeni takoj v drobcen biser, ki se ujame v naročju njegovega, nežno tkanega oblačilca.

– Ampak, kdo je vendar to storil? sprašuje deklica začudeno.
– To dela čarovnica Zloba, odvrne Angel žalostno. – Ker sama v sebi nima dobrote in lepote srca, jetudi nikjer drugje ne prenese. Zato se trudi, vse kar vidi lepega, popljuvati, da bi tudi to v očeh drugih postalo grdo. Zato to dela!

-Kje pa je doma, ta čarovnica Zloba, sprašuje dete dalje.
– Po vsem svetu je doma,odvrne Angel žalostno. Saj veš, da znajo čarovnice leteti, čeprav nimajo kril.

Enkrat se pojavi tu in potem se zopet pojavi drugje. In, ko že mislimo,da smo jo mi Angeli ujeli in jo onemogočili v njenem, za svet tako škodljivem delovanju, se nam izmuzne in se za nekaj časa skrije. Potem se pa spet, čisto nenadoma prikaže in začne s svojimi zli deli, odgovarja deklici Angel.

– Kaj pa še dela drugega razen, da pljuva po rožicah? sprašuje mala radovednica.
-Vse mogoče, vse mogoče, pravi Angel. – deklica moja, vseh njenih neštetih del ti niti našteti ne morem!

Ima namreč čarobni prah, ki se imenuje “zlobodi” in kamorkoli prileti , samo strese nekaj od tega svojega čarovnega prahu na tisto mesto, kjer so ljudje in – prepir se začne, in sovraštvo se začne in vojne se začno. Ljudje se najprej prepirajo, potem se sovražijo in na koncu se pobijajo…. Vidiš, deklica moja, zato sem žalosten,zato jočem.

Mi, Angeli se tako trudimo, da bi prinesli dobroto, ljubezen in mir v človeška srca in na ta svet. A včasih se nam zdi, da nas je premalo in, da smo marsikje brez moči in, da je čarovnica Zloba močnejša. Vse kar storimo mi dobrega, ona izniči, potepta, opljuva.

-Oh, nikar ne bodi žalosten, Angel,pravi deklica in stegne drobno ročico, ter z njo sočutno pobožaAngela po zlatih laskih.

Veš kaj, pojdi z mano tjale do studenčka in zajemiva vodo in skupaj bova z njo očistila vse te opljuvane cvetove.

In sta šla. Z roko v roki. In potem sta toliko časa zajemala vodo in čistila in čistila vsak cvet posebej, dokler ni vsak od njih spet zasijal v svoji prvotni lepoti.

Potem, potem je Angel odletel na svojih prozornih krilih. Še prej je pa deklici stresel v njeno košarico vse tiste bisere, ki so bili prej njegove solze. Vsaka solzica biser. Za celo košarico jih je bilo.