Že v mladosti se me je dotaknilo dejstvo, da sem nekoliko drugačna od mojih vrstnikov. Življenje, ki ga zaznamuje bolezen, od nas zahteva veliko discipline, prav tako nekaj odrekanj, predvsem pa prilagajanja in sprejemanja.
Vsako stanje, ki postane resna bolezen, prav gotovo vpliva na posameznika. Strah pred neznanim je lahko zelo velik in trdovratno pušča posledice in nemoč.
Ljudje ob takšni preizkušnji, kot je težka diagnoza, najprej začutimo strah pred minljivostjo življenja. Po svoje, je lahko to v nas nekakšno razsvestljenje, saj takrat zelo močno dojamemo, kako v bistvu, je zares lepo živeti. Strahovi povzročajo nemir, žalost, obup. Nadaljnja težava je, kaj vse bomo preživljali, ko se bomo zdravili. Določeni ljudje veliko strahu začutijo že ob najmanjšem vbodu z iglo, kaj šele sedaj, ko so na poti do zdravljenja, potrebne določene preiskave, določene oblike posegov in zdravil, ki nas seveda pahnejo ponovno v strah.
Na tej točki je za vsakega posameznika zelo pomembno, da ima v bližini ljudi, ki so mu pripravljeni stati ob strani in mu biti v pomoč. Nekateri posamezniki zelo težko sprejemejo način zdravljena, kakor tudi samo diagnozo. Vsi ti ljudje si zaslužijo še več posluha. Pravijo, da v bolezni spoznaš prijatelja. In res je tako. Pa ne le prijatelja, tudi vsakega posameznika, ki ti je v življenju, kaj pomenil. Nekateri ljudje ti obrnejo hrbet, vendar spoznaš tudi nove ljudje, s katerimi lahko deliš svoje stanje. Če je kaj pomembno, se mi zdi, da na svoji poti srečam ljudi, ki so tudi sami doživeli kakšne izkušnje podobne moji in so mi lahko opora v življenju. In v smislu pomoči me izpopolnjuje dejstvo, da s svojo izkušnjo lahko pomagam tudi sama drugim.
nastja klevze
Komentarji