Dr. Andrej Marušič: zdravnik brez bele halje

Dr. Andrej Marušič: zdravnik brez bele halje

Andrej Marušič v Strunjanu, ob sončnem zahodu,
ko se z morja dvigne maestral in v nosnice nosi bilijone nevidnih slanih kapljic,
ko zadnji sončni žarki nežno poljubljajo gladino morja, kjer si človekova duša lahko odpočije, telo okrepi.
Na tem kraju zdravja se pogovarjava z dr. Andrejem Marušičem,
zdravnikom, ki k psihiatriji pristopa na svojstven način, in človekom,
ki zna prepoznati, ujeti in uravnavati, kar ponuja sodobni način življenja.

Ocenjujejo vas za psihiatra 21. stoletja, klinika brez bele halje in znanstvenika, ki ne vidi razlike med družbo in geni. Kako to komentirate?

Ta ocena me res opredeljuje kot psihiatra, ki zavrača psihiatrijo 20. stoletja, vendar ne, ker ne bi bila dobra, ampak ker smo jo že prerasli. Ne zavračam je v smislu tega, da bi me motili zdravila, psihoterapija, elektrošok. Pač pa me moti, da je bil pacient v njej precej prepuščen doktrini psihiatra. Ni bil polnomočen, ni bil on tisti, ki bi lahko kakorkoli koordiniral zdravljenje svoje bolezni. Koordinator zdravljenja njegove bolezni je bil samo zdravnik. Zame pa pomeni koordinacija, da pacient sodeluje z zdravnikom.
Kako?

Pacient lahko pride k psihiatru z znanjem, ki si ga je pridobil, ker se temeljiteje zanima za svojo bolezen, in sodeluje tudi tako, da opozori na možne načine zdravljenja. Se s psihiatrom posvetuje o zdravilih, terapijah, drugih terapevtih idr. Tako obišče zdravnika bolj kot svetovalca, ne pa kot nekoga, ki modruje in ga gleda zviška. V nobeni terapiji 20. stoletja pravzaprav ni nič narobe, vendar bi bila vsaka mnogo boljša, če bi si jo izbral, se zanjo odločil (in jo gojil) sam pacient.

Vendar: mar niso pacienti z duševnimi težavami pogosto nemočni, da bi se lahko tako zavzeli za svoje zdravljenje?

Ne, nemočni postanejo šele kasneje. Če je zdravstvo zelo asertivno, če torej zelo hitro posega tja, kjer so težave, potem se v sodobni družbi ne bi smelo zgoditi, da bi nekdo zašel v globoko psihozo.

In vendar se zgodi. Zgodijo se dolge čakalne dobe.

No, jaz govorim o sodobni družbi. Naša, kar se tega tiče, ni sodobna!

Bi bilo torej zelo primerno, če bi naše zdravstvo res bilo dovolj asertivno?

Zagotovo. Kar se tiče področja duševnega zdravja, ne bi smelo biti čakalnih dob, nesmisel so samoplačniške ambulante. Sam sicer v njej delam, vendar sem zelo zadovoljen, da lahko delam tudi v ambulanti s koncesijo. Povsem nesprejemljivo je, da so za tako zdravljenje potrebne čakalne dobe, kar pomeni, da je pri nas psihiatrov premalo oziroma da je vseh drugih oblik pomoči na področju duševnega zdravja premalo. Preveč se uporablja črno-beli princip: ali si zdrav ali greš k psihiatru. Zelo veliko bi lahko naredile skupine za samopomoč. Nekatere že delajo. Tudi splošni zdravniki se trudijo, vendar bi lahko bilo še več vmesnih plati pomoči.

Ko so ljudje v blagi duševni stiski, ali kot zdravnik dopuščate, sprejemate možnost tudi alternativnega zdravljenja?

Ravno v tem je problem 21. stoletja, da se duševno zdravje še vedno dojema mnogo bolj črno-belo kot denimo somatsko zdravje. Pri slednjem se ravnamo tako, da na primer na zvin najprej polagamo obkladke, mažemo z mazili, šele nato gremo k zdravniku in po mavec, gremo na operacijo. Medtem se na področju duševnega zdravja tako zaporedje šele uvaja. Pa to ni nikakršna novost, tako bi bili morali v Sloveniji delati že v prejšnjem stoletju. Ponuditi vse tisto, kar se ponuja šele v zadnjem času: pomoč nevladnih organizacij, kot je Ozara pa društvo DAM (Društvo za depresivne in anksiozne motnje), ki ponuja pomoč vsem tistim, ki so imeli in ki imajo duševne motne blažje oblike. Na spletni strani www.nebojse.com so informacije.

Menite, da je pojav vpliva medijev, polnih oglaševanja podob lepote, gmotnega bogastva in nedosegljivega, ki – vemo – tudi kvarno vplivajo na naše predstave o realnem življenju, še mogoče zajeziti?

Človek je zelo prilagodljivo bitje, tako da se tudi takemu vplivu medijev prilagodi. In sploh naši otroci odraščajo s takimi reklamami.

Mar za naravni psihofizični razvoj, denimo, deklic niso škodljive vse tiste podobe idealne postave iz oglasov in spotov, pa igrače Barbie in podobne, ki predstavljajo ideal deklice princese – lepe in bogate?

Ne bi se strinjal. Ljudje namreč postajajo vse bolj imuni za tovrstne poskuse. Če bi prednje postavili nekoga, ki se z njimi ni nikoli srečal, bi morebiti bil slab vpliv, bi jim verjel. Danes pa se otroci že zelo majhni naučijo smejati in ne verjeti vsemu povedanemu v reklami. Pojav Barbie pa je le faza v otroštvu, ki mine. Ponavljam, da nisem strokovnjak za razvojno psihologijo, zato ne bi o tem izrekal mnenj, vendar v takih vplivih ne vidim glavnih razlogov za težave. Hujša kot Barbie pa je podoba idealne postave pri ženskah, ki je večina ne more doseči, tako nastaja bulimija pri mladih dekletih. Ta je zagotovo posledica medijev, saj je do leta 1976 ni bilo.

Pa bi se dalo ta pojav velikega oglaševanja zajeziti?

To je tako, kot da bi s preventivnimi ukrepi lahko premagali ukrepe, ki škodujejo duševnemu zdravju. Recimo “razpečevalci”, ki prodajajo “droge”, zaradi katerih se razvijejo duševne motnje, so vedno hitrejši od tistih, ki to preprečujejo. Lahko marsikaj narediš, poskušaš dvigniti samozavest, vendar ostane odstotek tistih, ki jim ni uspelo razviti visoke samozavesti, da bi se tovrstnim “drogam” (oglasom za lepa telesa itd.) uprli, in zapadejo v zasvojenost. Tu gre za dejstvo, da smo tisti, ki delamo znotraj etičnih kodeksov, norm, precej zavezani, medtem ko so “razpečevalci” – tisti, ki oglašujejo, na primer – na prostem, tako imenovanem demokratičnem trgu. A vprašanje je, ali bi bilo korektno prepovedovati objavo tovrstnih oglasov. Najbrž bi s tem zašli v neko nenavadno obliko družbe.

Ali je narava zdravilka?

No, ne v smislu, da greš recimo na Nanos, pa si že zdrav. Je pa zagotovo stik z naravo pomemben, ker v ljudeh izzove preživitveni nagon. Če se nekdo ves čas giblje po mestu in mu je vse dano na dlani, je drugače, kot če greš v naravo na pohod in vedno obstaja možnost, da srečaš kakšno žival, nevarnost. Tedaj se v človeku vključijo preživitveni nagoni, ki so zagotovo zdravi. To je moj pogled na vpliv narave, ki deluje predvsem na telesno zdravje. Na duševno pa toliko, kolikor si vsak posameznik zna najti stika z naravo.”

Baje ste bili v mladosti tudi glasbenik, igrali ste v glasbeni skupini. Kaj vam pomeni glasba?

Ja, v treh skupinah. Ko človek izvaja svojo glasbo, je to pač nekaj, kar ustvarjaš. Sicer pa zaznavam pomen glasbe z vidika sproščanja. Vendar ni dobro, da se človek ustavi pri eni sami zvrsti glasbe. Dobro je, da jih v toku življenja menjava in si odpira dojemanje sveta tako, da tudi spoznava nove ritme, inštrumente, zvoke. Ko se mu neki splet tonov in ostalega sproži, je to kot dražljaj na živce v možganih. Odpirajo se mu novi tokovi, kanali, načini dojemanja sveta. Če glasbo sam ustvarjaš, ni nujno, da se to zgodi. Zelo pa pomaga soustvarjanje ali pa sledenje glasbi skozi ples. Ta je zagotovo odličen za sproščanje.

Ko govoriva o sproščanju: verjamete v energije v telesu, ki jih poudarjajo, opredeljujejo razne vzhodne vede?

Zavračam jih ne. Ker jih ne morem, saj jih je v danem znanstvenem konstruktu nemogoče izločiti, zanikati. Tako da nekako dopuščam, da bo marsikaj od tega, o čemer se danes govori, nekoč dokazano.

Kako vi skrbite za svoje telesno in duševno zdravje?

Kontinuirano. Za zdravje je treba skrbeti kontinuirano, ne pa tu in tam. Ni dovolj, da greš za dva tedna na leto na dopust, da se boš spočil, ampak si moraš počitek privoščiti vsak dan. Karkoli počneš, od dela, počitka do prehranjevanja, je najbolje, da to uravnavaš znotraj enega dne. Kajti dan je nekako edina stvar, ki se dogaja istočasno v našem telesu in zunaj njega. Sonce vzhaja in zahaja in tudi mi imamo v možganih cirkadialni ritem, v katerem naši hormoni natanko vedo, kdaj je noč in kdaj je dan, pa četudi bi nas zaprli v klet. S tega zornega kota se mi zdi, da je pomembno, da morajo imeti vsaka utrujenost, zaužita hrana, aktivnost svoj ritem znotraj dneva in noči. Ko imamo to urejeno, si ne nosimo zadolžitev iz dneva v dan. Če greš spat s problemi, pomeni, da jih boš imel naslednji dan mnogo več.

Ob nedavni akciji na TV Paprika so vas izbrali za najbolj simpatičnega Slovenca. Se vam to zdi simpatično?

Prijalo mi je, moram priznati. Ker so glasovali ljudje. No, saj veste – izbrali so me med 20 favoriti, ne med vsemi Slovenci. Čeprav se govori, da sem bil izbran med dvema milijonoma Slovencev. No, s tega vidika je simpatično. Res.

Besedilo: Lea Kalc Furlanič