ČE in KO

ČE in KO

ČE in KO sta bila prijatelja. Vsako soboto sta se srečevala in odšla skupaj na kosilo. Njun pogovor se je običajno vrtel okrog stvari, ki jih nameravata uresničiti. Oba sta imela mnogo sanj in rada sta se pogovarjala o njih.

Neko soboto, ko sta se ponovno sestala, je KO začutil, da ČE ni najbolje razpoložen. Kot ponavadi sta se usedla za mizo, ki sta jo prej rezervirala in naročila kosilo. Nato je KO vprašal ČE: “ČE, kaj je narobe s teboj? Danes nisi videti tako vesel, kot ponavadi?”

ČE je pogledal KO in mu odgovoril: “Ne vem, kaj mi je, nobenega napredka ne opazim pri sebi in niti sanja se mi ne, zakaj je tako. Prejšnji teden sem zasledil tisti tečaj, ki ga tako dolgo čakam. Udeležil bi se ga, če bi le imel dovolj časa za to.”

KO je dobro vedel, kako se ČE počuti: “Ja,” je odgovoril KO, “tudi jaz sem opazil tečaj in vpisal se bom, ko bom imel dovolj denarja zanj.” Potem je KO vprašal: “No, kaj pa tista nova služba, ki si jo želel nastopiti? Prejšnji teden si bil tako navdušen nad njo, ali si šel na razgovor?”

ČE je odgovoril: “Če se mi ne bi pokvaril računalnik, bi odšel na razgovor. Toda sedaj mi računalnik ne dela in ne morem napisati življenjepisa.”

“Ne delaj si skrbi zaradi tega ČE, ko boš pripravljen, bo prišla nova priložnost za službo. Tudi jaz se zanimam za novo službo, ampak bom zaenkrat še počakal. Ko bo vreme zopet lepo, bom nadaljeval.” Potem je KO začel pripovedovati ČE o minulem tednu, v upanju, da ga vsaj malo razvedri.

Moški pri sosednji mizi je poslušal njun pogovor. Govorila sta samo o “če bi” in “ko bo,” na koncu pa ni mogel kaj, da ju ne bi nagovoril: “Oprostita gospoda,” je dejal. KO in ČE sta pogledala moža in se spraševala, kaj hoče. Nadaljeval je: “Se opravičujem, ampak nisem mogel kaj, da ne bi poslušal vajin pogovor. Mislim da vem, kako lahko rešita svoje probleme.”

ČE se je namuznil in si mislil, kako za vraga lahko nek popolni tujec ve, kako rešiti najine težave. Ko bi vsaj vedel. Radovedno ga je vprašal: “Prosim, povej kako?”

Gospod se je nasmehnil in dejal: “Samo poslušati bi se morala. Vajine besede me spominjajo na tisti rek: Nič ne zraste, ko sta posejana ČE in KO.”

ČE in KO sta vprašujoče zrla v gospoda. Ta se je znova nasmehnil in dejal, “začnita šteti, kolikokrat med pogovorom uporabljata besedi “če” in “ko.” Namesto da bi razmišljala “če in ko,” začnita delati, pojdita v akcijo in prenehajta iskati izgovore.”

ČE in KO sta bila zelo presenečena. Nenadoma sta spoznala, da ima gospod prav.

Sama sta kriva za neuspehe, ker sta venomer uporabljala izgovore s “če” in “ko.” Možakar je odšel, KO in ČE pa sta svoj dialog spremenila. Sklenila sta da ko se bosta srečala naslednji teden pri kosilu, se ne bosta več pogovarjala o če-jih in ko-jih, ampak le o tem, kaj sta resnično dosegla.