Cecil B. DeMille, slaven filmski producent, je bil človek velikih darov in prodornega uma. Kadar je hotel premišljevati o težavah, se je rad umaknil v samoto. Ob neki takšni priložnosti, ko je moral opraviti s hudimi osebnimi težavami, se je s kanujem odpravil na jezero v državi Maine. Nekaj časa je veslal, potem pa se je kanu znašel na plitvini, ki ni bila globlja od desetih centimetrov. DeMille je opazil, da je bilo dno dobesedno prekrito z nekakšnimi vodnimi hroščki. Ko jih je opazoval, je eden od hroščkov splaval na površje in pričel počasi lesti navzgor po kanujevem boku. Končno je priplezal do roba čolna, se trdno oprijel lesa in poginil.
DeMille je kmalu pozabil na hroščka in se spet predal svojim mislim. Nekaj ur pozneje pa ga je znova opazil. Sonce mu je izsušilo lupino, ki je postala zelo krhka. Pred njegovimi očmi se je lupina preklala in iz nje se je izvila nova oblika, kačji pastir, ki je razprostrl svoja krila in v sijočih barvah poletel proti soncu.
Krilata žuželka je v hipu preletela večjo razdaljo kot bi jo vodni hrošč zmogel v nekaj dneh. Potem je kačji pastir zaokrožil in obvisel tik nad vodo. DeMille je opazil njegovo senco na vodi. Mogoče so ga videli tudi hrošči na dnu, vendar se svojega svetovljanskega tovariša niso mogli več zavedati. Še vedno so bili v svojem omejenem svetu, njihov krilati sorodnik pa si je priboril vso svobodo med nebom in zemljo.
Ko je DeMille pozneje pripovedoval o svojem doživljaju, je končal zgodbo z zelo pronicljivim vprašanjem:
»Mar bi veliki Stvarnik sveta dal takšno možnost vodnemu hrošču, človeku pa ne?«
Modrost življenja (John Marks Templeton)
Komentarji