Dobila sem igro svojega življenja in postala igralka. Sprejela sem vse svoje vloge. V nekaterih sem boljša, v drugih pa malo manj dobra.
Če pogledam na svoje življenje za vsa leta nazaj do otroštva, moram zaključiti, da mi je ta vloga pisana na roko. Da je moja usoda, moja zgodba.
Težka vloga. Veliko padcev. Ampak vsak od teh me je krepil. Spreminjal. Če mi je za trenutek vzel dih, mi ga je že v naslednjih podvojeno vrnil.
Neko noč me je kašelj tako izmučil, da sem edino rešitev videla v nebesih. Za trenutek si nisem želela biti več na tej zemlji. Ker nisem zmogla.
Ker je bilo prehudo. Bilo je preveč za eno dušo. Res sem si želela, da odidem …
Ampak ne … nisem odšla. Še ni prišel moj čas. Še nekaj sem mogla odkriti v tem življenju in se boriti.
Vendar me je od tiste noči bilo pošteno strah, ker nisem vedela, kje se ponovno lahko zatakne, kje me bolezen lahko spet dobi v svoj objem in me muči.
Pri tako težki bolezni nikoli ne veš, kdaj se prikaže, do kod ti dovoli in kdaj dokončno vzame zmago v svoje roke.
In to je strah, strah, ki živi v tebi. Morda te za trenutke pusti, da živiš, kot vsi, ampak že naslednji trenutek te lovi kot hobotnica v svoje lovke. Tebe, tvoje svojce, tvoje prijatelje … Ta strah … Nekateri ga dobro poznate. Nekaterim prav tako kot meni diha za ovratnik.
Strah je čustvo. Dokler so čustva pa smo ljudje živi. Strah ni pozitivno čustvo. Je zelo naporno in težko čustvo. Zamegli ti um. Med vsem tem, kar ni vspodbudno pa sem spoznala, da je prav strah tisti, ki krepi moč, samozavest, občutek borbe. Strah prebuja življenje v sleherni celici življenja. Strah iz človeka potegne ljubezn in zavedanje. Iz vseh prestrašenih delov sem prejela najlepša darila življenja. Sem oseba, ki močno ljubi to življenje. Sem oseba, ki ljubi sprehode v naravi s svojimi kužki in takšne drobtinice in vsakič, pa res vsakič, ko se pojavmi v gozdu iz mene vrščijo stavki: ” Hvala, drago življenje. Hvala, da zmorem. Hvala, da sem tukaj. Hvala, hvala …”
Vsak dan se iz srca zahvalim majhnim stvarem, kot so naprimer sprehod v gozd
In če sem omenila, da je strah negativno čustvo, moram priznati, da največ zahvale, da cenim svoje življenje, tudi pripisujem strahu. Podaril mi je zavedanje. Veliko in močno kot sonce. Največ sem se naučila iz strahu. Njemu sem hvaležna, da skrbim zase iz leta v leto boljše. Ne zastrupljam se z odvisnostmi. Ne kadim. Ne uživam alkoholnih pijač. Ne utapljam se v drogah. Živim po svojih načelih. Pravočasno hodim spat in zgodaj vstajam. Veliko sem v naravi in izvajam telesno vadbo v svojih zmožnostih. Redno berem afirmacije in ustvarjam pozitivne misli. Verjamem v veliko božansko energijo, ki je znotraj nas.
Zavedam se, da vse, kar ne najdem zunaj, iščem v sebi. Zase porabim res veliko časa, ker je to vse, kar zares imam, in ker moje telo potrebuje zdrave, zdrave vrednote in načela, da lahko zdravi vse svoje kontraste.
Ne počutim se bolna, ker s svojimi vrednotami živim zdravo življenje. Vendar vedno pozorno poslušam svoje telo in hitro ukrepam. Zakaj? Seveda, ker me je strah za svoje življenje. Ker rada živim in ker brez strahu morda tega ne bi niti dojela.
Moji najlepši trenutki v naravi
Svoboda
Nobene priložnosti, KO ZMOREM, ne zamudim
Če ti je ta članek bil všeč ali v pomoč, lahko prebereš še:
Komentarji